Z igralcem iz filma Ustava Republike Hrvaške Dejanom Aćimovićem smo se pogovorili o večletnem delu, napredku hrvaške kinematografije in potrebi o sprejemanju drugačnosti.

V Zagrebu ste pred kratkim imeli premiero, ki se je je udeležil vrh politične elite. Ali imajo hrvaški filmi pogosto takšne gala premiere, ali je to morda posledica nagrade v Montrealu ali pa celo naslova filma?

Nismo več v devetdesetih, ko so kinodvorane v Zagrebu samevale. Hrvati so začeli ljubiti svoj film. K temu je pripomoglo predvsem to, da smo naredili veliko zelo dobrih filmov, in ljudje so začeli bolj zahajati v kino.

V filmu je osrednjega pomena Ustava Republike Hrvaške, saj se je mora vaš junak naučiti na pamet za napredovanje v policiji, hkrati pa tudi opominja na ustavna načela, ki jih politiki v skoraj vsaki državi (še posebej pa na Balkanu) vsak dan rušijo. Menite, da bo imel film pozitiven učinek na politike na premieri? Kaj pa na gledalce?
Kar zadeva politike, me ne zanima, kakšen vtis bo naredil na njih, kar zadeva navadne gledalce, pa bi želel, da bi jih film izobrazi in da bi začeli s spoštovanjem gledati na drugačne. Če priznamo ali ne, pri nas je še vedno veliko takih, ki sovražijo nekoga, ker je gej ali pa Srb, pa tudi pri vas v Sloveniji denimo Bosanci niso ravno priljubljeni. Film kaže, da so tudi tisti drugačni v resnici enaki kot mi vsi. Tudi oni ljubijo in sovražijo, se veselijo in jočejo, tudi oni slavijo veliko noč in božič.

Če bi sodili po kratkem sinopsisu, se liki iz filma Ustava Republike Hrvaške zdijo kot karikature, ampak scenarij in igra jih oživita. Režiser in soscenarist Rajko Grlić je povedal, da je scenarij ustvarjal tri leta in da je vloga Anteja ustvarjena za vas, ta je namenoma bolj nežen lik, kot jih običajno igrate. Ali ste ga tudi vi tako doživeli?
Rajko je hotel, da je Ante človek iz krvi in mesa, da je iskren, vsakdanji človek, ki bi ga lahko srečali na ulici. Ta njegova nežna stran, ki je na prvi pogled skrita, ker je močan in robusten, ga je približala gledalcem, ki se lahko poistovetijo z njim in doživljajo njegove težave in prigode.

Vaše scene z Nebojšo Glogovcem, ko debatirata o nacionalizmu, so močne in središče filma. Kako dolgo ste se pripravljali, da ste jih posneli?
Dolgo sva se pogovarjala o scenariju in imela tudi precej neobičajne vaje, v katerih sva branila stališča svojih likov v filmu.

Ste imeli tudi sami izkušnje z nestrpnostjo v svoji karieri?
Nič pretiranega, najbrž tako kot vsakdo.

S fokusom na različne stanovalce v isti stavbi in temo homoseksualnosti ima Ustava nekaj vzporednic s hitom Fina mrtva dekleta iz leta 2002, čeprav je vaš film precej bolj optimističen. Se vam zdi, da zdaj živimo v bolj optimističnih časih?
Sodobna družba ne prenaša kakršnih koli drugačnosti. Primitivizem je na vsakem koraku. Pri nas bolne otroke, predvsem otroke z motnjami v razvoju, skrivajo pred očmi javnosti, ker ljudje mislijo, da je to sramota. Najbolj grozljivo pa je, da ljudje, ki ne prenesejo drugačnosti, tudi svoje otroke vzgajajo v tej smeri. Potrebnega bo še veliko časa in izobraževanja, da bi se to spremenilo. Zdajšnje ozračje me ne navdaja s pretiranim optimizmom.

Na prostoru nekdanje Jugoslavije nastajajo številne koprodukcije in tudi vi ste igrali v mnogih slovenskih koprodukcijah. Ali imajo ti filmi kakšne skupne imenovalce?
Snemanje na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji je precej podobno. Dobro je, da se je to področje odprlo in da lahko vidimo slovenske igralce v hrvaških filmih, srbske v slovenskih in hrvaške v srbskih.

Dva filma ste tudi režirali. Prvi je o jugoslovanskih zaporih v osemdesetih, drugi pa vsebuje tudi košarkarsko tekmo med SFRJ in ZDA. Ali poznate slovenski film Zvenenje v glavi režiserja Andreja Košaka iz leta 2002? Ta film je namreč postavljen v zapor v čas te tekme.
Slišal sem za ta film, a ga še nisem utegnil videti.

Omenili ste, da ravno režirate nov film. Lahko poveste že kaj več o njem?
Seveda; naslov filma je Anka in je posnet po enem najlepših otroških romanov Anka Braziljanka pisatelja Mata Lovraka. V glavni vlogi je Eric Cantona, direktor fotografije je Thierry Arbogast, igrajo še Rade Šerbedžija, Nikola Kojo, Anđela Ramljak, Linda Begonja, Vuk Kostić in čudovita deklica po imenu Cvita Viljac. Ravno končujem film in pripravljamo premiero za začetek februarja.

Prvič objavljeno v Vikendu oktobra 2016.