Vampirska ljubezen je nežen in grozljiv mladinski film.

Ocena: 5

Režija: Thomas Alfredson

Scenarij: John Ajvide Lindquist (po svojem romanu)

Igrajo: Kåre Hedebrant, Lina Leandersson, Per Ragnar, Henrik Dahl, Karin Bergquist, idr.

Astrid Lindgren je edina pri nas znana švedska mladinska pisateljica in John Ajvide Lindquist, avtor romana po katerem je posnet ta film in scenarija, nadaljuje njeno pot s pripovedovanjem odraslih zgodb o mladostnikih v nenavadnih okoliščinah. Ne sicer z nedolžnim humorjem Pike Nogavičke, temveč z epskimi dogodivščinami in tragiko Ronje, razbojniške hčerke in Bratov Levjesrčnih. In film Thomasa Alfredsona Lindquistovo zgodbo odlično prenese na film, pa čeprav je zaradi nasilja po večini rejtingov označen kot primeren zgolj za starejše mladostnike.

In nasilje je pravzaprav kar konkretno in neposredno. Čeprav zgodba ne prikaže vampirjev kot krutih gospodarjev noči iz Drakule, se tudi daleč izogne jokajočim gejem iz Intervjuja z vampirjem (v filmu je to bilo morda samo nakazano, a v knjigah Anne Rice je povsem neposredno) in zamorjenim najstnikom iz prihajajočega Somraka. Namesto tovrstnih klišejev spoznamo Eli, vampirko v telesu 12-letnice, ki sicer ne razkrije koliko je stara, a se praviloma obnaša v skladu s svojo navidezno starostjo. Eli ni okrutna, niti zamorjena. Je pa pogosto lačna. In ne razlikuje med žrtvami.

A v osnovi je Vampirska ljubezen zgodba o 12-letnem Oskarju, ki nima prijateljev in ga sošolci pogosto pretepajo. Eli je njegova soseda, ki ga opazi, ko se na dvorišču pretvarja, da je De Niro iz Taksista in zarinja žepni nož v drevo. Oskar in Eli se spoprijateljita in njuno razmerje vse bolj postaja edino pristno razmerje v filmu. Elijin oče, ki naj bi skrbel za njeno prehrano, ne uspe izvesti nobenega umora in dobiti krvi, Oskar pa se tudi vse manj razume s svojo materjo in ločenim očetom. Dogajanje počasi privede do serije katastrof, s katerimi se morata otroka spoprijeti z večjo mero odgovornosti kot vsi odrasli skupaj.

Vampirska ljubezen je dokaj počasen film, ki nam odnose med ljudmi (oziroma nadnaravnimi bitji) prikaže na povsem nekonvencionalen način, ob tem pa se tudi ne drži hollywoodskih (oziroma disneyjevskih) pravil glede tega kaj naj bi bilo prav in kaj ne. Izjemna igra obeh 12-letnikov v glavnih vlogah in skrajno pravljična kamera pripomoreta h končnemu učinku filma, ki je videti kot klasičen mladinski film, čeprav je obenem tudi triler, grozljivka in družbena drama. Kar so pravzaprav ključne sestavine vsake dobre pravljice.