Prejšnji vikend se je končal Liffe in čeprav morda ni bil najboljši Liffe vseh časov, je pa zagotovo bil najbolj razprodan. Zgolj prejšnja sobota je bila nedvomno najbolj cineistična sobota vseh časov v Ljubljani, saj so bile razprodane vse večerne predstave Liffa, Kolosej pa je bil tako nabito poln, da se je čakalo po več kot pol ure na karto. A gneča ni najpomembnejši del filmskega festivala, filmi so.

In letošnji Liffe, drugi pod taktirko Simona Popka, ni razočaral v svoji filmski izbiri. Raznolik vpogled v svetovno filmsko produkcijo je le-to približal tudi slovenskim gledalcem, pa čeprav samo za slaba dva tedna. Večina predpremierno prikazanih filmov pa bo prišla na spored Koloseja, Kinodvora in Cankarjevega doma v mesecu ali dveh, nekateri pa že ta teden. S filmskega stališča, Liffe 2009 nikakor ni razočaral.

Je pa imel nekaj drugih, bolj tehničnih težav. Med projekcijami v Komuni in tudi na Viču je zvok občasno prekinil brum slabe povezave, projicirani podnapisi so v vseh dvoranah občasno zdrveli naprej, ali pa ostajali zadaj, sploh pa je bil problematično preveden francoski film Razred, kjer prevajalec/prevajalka očitno ni videl filma in posledično ni zmeraj vedel/a katerega spola je oseba, ki govori. Še večjo težavo festivala je predstavljala publika. Večina le-te je zadnja leta očitno zahajala zgolj v Kolosej in se ni zavedela, da pred filmi na Liffu ni dvajset minut (butastih in preglasnih) reklam, niti napovednikov za prihajajoče filme. Posledično je na skoraj vsako festivalsko projekcijo nekaj obiskovalcev prišlo v dvorano s precejšnjo zamudo in v razprodanih dvoranah iskalo svoje sedeže. To je pač kultura, ki jo je vzgojil Kolosej.

A vrnimo se k filmom. Med 110 prikazanimi filmi so bili pokriti vsi žanri, večina sveta in okusov. Ljubljančani (in letos že drugič tudi Mariborčani) so tako lahko našli vsak nekaj zase, a kot vsako leto doslej bo s koncem festivala ugasnilo tudi zanimanje za filme, vsaj kakovostne. In to je realnost, ki se ne bo spremenila dokler bo večino filmov predvajanih zgolj v nakupovalnem središču in dokler se bo uspeh filma štel po številu prodanih kokic. Sedaj pa h konkretnim filmom.

Standardni postopek (Standard Operating Procedure)

Ameriški dokumentarec o zlorabah v zaporu Abu Graib se ne izogiba težkim vprašanjem in dejansko dobi pred kamero večino vpletenih in obsojenih vojakov. Kaj nam pove? Za začetek je bila večina paznikov starih manj kot 20 in ni imela pojma o vojni. V zapor so poslali desetkrat več  zapornikov kot je bilo načrtovano glede na osebje. Zapor so vsak dan obstreljevali Iračani. CIA in druge agencije so v zaporu do smrti mučile svoje zapornike. Skupina mladih paznikov (s precej Melrose Place razmerji) je mučila zapornike in bila za to obsojena na par let zapora. Dandanes glede tega ne čutijo krivde. Definicija mučenja je precej ožja kot bi si kdo mislil, skoraj vse kar lahko vidimo v filmu je namreč zgolj standardni postopek. To so goli podatki, ki jih film prav mojstrsko naniza skozi zgodbo, da doseže maksimalni učinek na gledalca. Odlično izpeljano.

Ocena: 5 od 5

24 City

Kitajski dokumentarec prikaže zapiranje nekdanje vojaške tovarne v mestu Čengdu skozi zgodbe ljudi, ki so v njej delali, oziroma so odraščali v delu mesta, ki je spadal pod tovarno. Odličen vpogled v kitajski način razmišljanja, sploh za tiste, ki smo spremljali propadanje naših nekdanjih industrijskih velikanov kot je bil TAM. Sploh je nagrade vredna zgodba televizijskega novinarja, ki se je vso otroštvo pripravljal, da bo delal v tovarni, nato pa je po enem dnevu ugotovil, da mu življenje v katerem bi cele dneve brusil ostre robove iz kosov kovine ne bi prineslo veliko sreče.

Ocena: 3,5 od 5

Elitni vod (Tropa de elite)

Brazilski film o policijskih specialcih, ki skušajo zagotoviti red v favelah prikazuje drugo plat iste zgodbe kot Božje mesto, ki smo ga lahko videli pred par leti. Glavni junak je vodja enote, ki si mora najti namestnika, da bi se lahko posvetil družini. Policijske metode se ne razlikujejo od gangsterskih, saj zmeraj najprej streljajo in šele potem postavljajo vprašanja. Poleg tega vsakega, ki preživi obračun z njimi itak ubijejo gangsterji sami, saj očitno ni dovolj dobro opravil svojega dela. Velika mera nasilja.

Ocena: 3 od 5

Vprašanje človečnosti (La question humaine)

Francoski korporativni triler precej obljublja, a dejansko izpade precej površen (mnoge sicer dodelane scene nimajo prav nobenega smisla v celotni zgodbi filma) in na koncu zapade v obračun z nacističnimi spomini. Precej dolgočasno in nepotrebno.

Ocena: 2,5 od 5

Sirotišnica (El orfanato)

Najuspešnejši španski film tega leta je srhljivka o duhovih otrok v nekdanji sirotišnici. Nekdanja varovanka te sirotišnice z možem kupi hišo, da bi v njej uredila počitniško hišo za otroke s posebnimi potrebami. A njen posvojeni sin si tam hitro najde “navidezne” prijatelje za katere se izkaže, da niso povsem navidezni. Čeprav ima zgodba nekaj lukenj, je režiserjev pristop k dvigovanju občutka groze prav spektakularen in težko pusti gledalca ravnodušnega.

Ocena: 4,5 od 5

Izgubljeni orkester (Bikur Ha-Tizmoret)

Nekoč, ne dolgo tega, je majhen egiptovski policijski orkester prišel v Izrael. Le redki se tega spomnijo … ni bilo pretirano pomembno.

S tem stavkom se začne film in tako je že od prvega trenutka pripravljen nastavek za zelo subtilen in odštekani humor. Naslovni orkester zgreši svoj prevoz iz letališča in se tako odpelje v lastni režiji v povsem napačen kraj (pravzaprav blokovsko naselje sredi puščave), kjer preživijo noč pri prijaznih lokalcih. Zares prijeten film ob katerem se boste nasmejali in se ob koncu počutili precej bolje.

Ocena: 5 od 5

Snemaj! [Rec]

Še ena španska grozljivka, a prav tako neverjetno odlično narejena. Skozi kamero televizijskega snemalca spremljamo nočno reportažo na terenu z gasilci. Ko gasilci prispejo na pomoč ženski, ki ima zdravstvene težave, jih gospa napade in preden uspejo priti skozi vrata, je hiša že zapečatena v karanteno. V hiši je namreč izbruhnila nevarna različica stekline.

Film je že na sporedu v Kinodvoru, medtem ko v Koloseju vrtijo ameriško različico tega filma z naslovom Karantena. Ocena obeh različic bo objavljena v petek.

Ocena: 4 od 5

Maradona by Kusturica

Po mojem mnenju najboljši film festivala, v katerem Emir Kusturica portretira najboljšega nogometaša vseh časov. Prikazana je kombinacija intervjujev, ki sta jih opravila, arhivskih posnetkov, reportaž, ki jih pripravi Kusturica o Maradoninem vplivu na argentinsko kulturo (cerkev Maradone, njegovo politično delovanje), potovanj, ki jih skupaj opravita (Mar de la Plata, Milano, Beograd) in obupno ljubkih animacij Maradone kako spravlja ob živce zahodne voditelje. Skozi film spoznamo Maradono kot še nikoli doslej (tudi kot pevca pesmi o sebi) in ta Kusturičin vpogled nam tega človeka le še bolj približa. Kusturica ga nenehno primerja z liki iz svojih filmov in pri vsakem razloži točno zakaj, kar doda še eno dimenzijo tako portretirancu kot tudi našemu razumevanju. Preprosto nepozabno doživetje.

Ocena: 5 do 5