Režija: Peter Hedges

Scenarij: Peter Hedges in Pierce Gardner

Igrajo: Steve Carell, Juliette Binoche, Dane Cook, Allison Pill, Dianne Wiest, John Mahoney, Amy Ryan, idr.

Dan Burns je kolumnist lokalnega časopisa in predvsem oče treh deklic, za katere po smrti svoje žene skrbi sam. Čeprav se je že odločil, da je imel srečo v ljubezni le enkrat v življenju, se ta njegov pogled spremeni, ko se odpravi s hčerkami na podaljšan vikend s svojima staršema, svojima bratoma in sestrama ter njihovimi družinami. V knjigarni namreč spozna Marie, žensko svojih sanj, a ravno ko hoče vse o njej povedati svoji družini, vstopi skozi vrata Marie, v objemu njegovega mlajšega, športnega brata. In na tej točki se pričnejo neugodne situacije kar vrstiti druga za drugo …

Zgodba, ki lahko sledi iz tega nastavka, ima ves potencial, da postane popolno mučenje gledalcev, a režiser in soscenarist Peter Hedges ve kaj počne. Tako iz nastavka sledi dokaj lahkotna komedija, ki sproti razreši tudi vprašanja kot je, ali lahko nekoga ljubiš po zgolj treh dneh ter kako izdati svojega brata in mu to razložiti.

Film je posledično precej dober, vendar na mnogih točkah deluje kot že videno in tudi pocukrano s prikazom skoraj idealizirane družine, ki vse počne skupaj. Resda to služi predvsem kot kontrast Danovega odstopanja od družinske norme, a vseeno je jasno, da bi takšno družino težko našli. Ta podoba je še bolj neučinkovita v kontekstu Hedgesovega prejšnjega, odličnega filma April praznuje (Pieces of April), ki se je žal izognil našim kinematografom in v katerem je osrednja družina vse prej kot funkcionalna, a prav zaradi tega toliko bolj prepričljiva in zanimiva. Še bolj pa v kontekstu njegovih odličnih scenarijev za Vse o fantu in Kaj žre Gilberta Grapa?

Kljub temu je treba pohvaliti zelo solidno igro. Steve Carell je na platnu gledljiv prvič po Naši mali miss, Juliette Binoche pa je tako ali tako zmeraj odlična in je pravzaprav precejšnje presenečenje, saj je to nedvomno njen najbolj komercialen film do danes.

Čeprav je film v mnogih pogledih precej povprečen in ne prinaša kaj bistveno novega, pa bo kljub temu težko najti človeka, ki se ob ogledu ne bi vsaj nekaj časa pošteno zabaval. Če uspemo sprejeti družino Brurns kot prepričljiv milje, potem se lahko sprostimo in smejemo ob vseh neugodnih situacijah v katerih se znajde Dan. In ob koncu filma iz kina nedvomno odidemo dobre volje, kar je zelo dobrodošel učinek filma, če mu že ne moremo očitati kakršnekoli umetniške vrednosti.

Ocena: 3 od 5