Režija: Catherine Owens in Mark Pellington.

Nastopajo: Bono, The Edge, Larry Mullen, Jr., Adam Clayton.

U2 so trenutno največji glasbeni zvezdniki, ki se jim lahko približajo edino The Rolling Stones. Po nekem naključju sta v naših kinematografih trenutno koncertna filma obeh skupin, vendar bi težko videli dva bolj različna filma. O filmu Shine a Light je težko napisati kaj slabega, pri U2 3D pa se je treba potruditi, da najdemo pozitivne elemente.

Prvo krivdo za izjemno porazno doživetje tega filma je treba nasloviti na Planet Tuš, oziroma vsaj njihov mariborski multikino, kjer film predvajajo v dvorani z neverjetno slabim ozvočenjem, brez basov, kot da se ne bi zavedeli, da je pri koncertnem filmu zvok pomemben. Drug problem je film sam. Pri koncertnih filmih res ne gre pričakovati zgodbe, ki bi pritegnila gledalca, a dobri koncerti so praviloma več kot zgolj par ljudi, ki postopa po odru. In za U2 je dolga leta veljalo, da pripravijo zares spektakularne koncerte. Njihova turneja ZOO TV s trabanti za žaromete in stotinami televizij na odru je prestavila meje rock glasbe in koncertiranja, konec devetdesetih pa so s koncertom v Sarajevu naredili več za to mesto kot Združeni narodi. Kar vidimo v U2 3D pa so štirje gospodje, ki prosto pozirajo na odru, brez pravega občutka za glasbo in potiskajo plehka sporočila o miru in ljubezni. Montaža posnetkov je dolgočasna, saj se enaki kadri ponavljajo prepogosto, 3D doživetje pa po desetih minutah preneha biti nekaj posebnega.

Ocena: 1 od 5

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2009