Jutri na TV: Glasba in besedilo (Music and Lyrics)
Režija in scenarij: Marc Lawrence
Igrajo: Hugh Grant, Drew Barrymore, Brad Garrett, Kristen Johnston, Haley Bennett, idr.
Šarmantno zmeden angleški zvezdnik Hugh Grant je idealen za vlogo propadlega zvezdnika iz osemdesetih, saj že po naravi deluje tako. Nekoliko moteče je morda dejstvo, da je na platnu skorajda povsem enak kot v filmih Dnevnik Bridget Jones, Vse o fantu, Pravzaprav ljubezen in tako naprej, vendar pa je tudi treba priznati, da se gledalci tako prikupnega lika težko naveličamo.
Avtor filma Marc Lawrence si je za matrico njegovega lika, Alexa Fletcherja, povsem očitno izposodil kar Andrewa Ridgleyja, nekoč zvezdnika v duetu Wham!, ki je nato povsem izginil v anonimnost, medtem ko se je George Michael povzpel med največje britanske zvezdnike vseh časov. A Grantov Fletcher ni zagrenjen, temveč je zadovoljen s svojim življenjem nastopanja na obletnicah mature in podobnih prireditvah. Življenje se mu premakne iz tirnic, ko mu mladoletna superzvezdnica Cora, ki izgleda kot mešanica Christine Aguilere, Shakire in Madonne, naroči naj ji čez vikend pripravi pesem, ki ji bo lahko pomagala prebroditi krizo po koncu razmerja. A Fletcher ne more izkoristiti te življenjske priložnosti, saj ne zna pisati besedil in tako v njegovo življenje vstopi mlada in zmedena Sophie v podobi Drew Barrymore, ki nadomešča njegovo zalivalko rož. Slučajno ima Sophie talent za rime in tako se lotita dela, pri tem pa se bolj spoznata in seveda zaljubita.
Film deluje v skladu z vsemi šablonami in dialogi obeh glavnih likov, kakor tudi mlade Core so povečini neverjetno smešni, nepričakovani in če ne druga, vsaj ljubki. Težava je v tem, da prav vsi liki izgledajo kot da bi bili hermetično zaprti vsak v svoji komori, brez možnosti, da bi dejansko videli svoje sogovornike in nekako čustveno reagirali nanje. Čeprav skoraj vsak stavek, ki ga izreče Alex Fletcher, pri občinstvu izvabi smeh, pa se le-ti izpadejo kot komična točka na odru in ne dejanski dialog s Sophie, Coro ali svojim managerjem. Drugi igralci so opazno slabši in njihovi liki manj zanimivi kot Grantov, izjema je edino mlada Haley Bennett, ki iz Core naredi lik, ki kot, da ni iz tega planeta.
To pomanjkanje interakcije film povsem razvodeni in čeprav se še zmeraj lahko smejemo Hughu Grantu, pa si nekje na polovici filma zaželimo, da bi Grant dejansko imel komično točko na odru, brez ostalih likov in plehke zgodbe.
Ocena: 2od 5
Prvič objavljeno v Večeru
Besedilo in glasba si lahko ogledate jutri na HBO Slovenija ob 11.10 in 16.35
Se nebi strinjal. Kljub temu, da je tisti ki je spisal tole recenzijo utemeljil, zakaj mu je na koncu pripisal tako slabo oceno, mislim, da je v celoti gledano film precej boljši od ocene 2. Rekel bi celo, da je precej boljši od večine romantičnih komedij v zadnjih 3h letih.
Moram reči, da so me hudomušni dialogi navdušili, kemija med Grantom in Barrymore je bila pristna, všeč pa mi je bil predvsem zadnji del filma, kjer je režiser odlično ujel vzdušje pravega koncerta. Na splošno gre zelo zabaven in preprost film, ki nima kakšnega pretiranega zapleta in kakšne posebne globine. Film prav tako ni pretirano osladen, kar mi je bilo všeč, zabaven se mi je pa zdel tudi parodično obarvan lik Core Corman, ki je nekako poosebljal vse sodobne glasbene zvezdnike in sodobno glasbo.
Vsekakor (za moje pojme) nadpovprečna romantična komedija, ki jo v ogled priporočam vsem!