Dražen Štader: “To so moji klasični elementi – črni humor, seks”

Ob premieri filma Honeymoon leta 2006 sem za Večer opravil zanimiv intervju z njegovim avtorjem Draženom Štadrom. 

Seks se prodaja, je mantra avtorjev mnogih reklamnih sporočil, ki s pomanjkljivo oblečenimi dekleti in fanti polnijo naše televizijske zaslone in velike plakate. A seks je tudi tabu tema, sploh pa raziskovanje odnosov različnih kultur do seksualnosti, ker je večina ljudi nagnjena k hitri proglasitvi drugačnosti za anomalijo in dekadenco. A potem je tukaj slovenski film Poročno potovanje (Honeymoon). Film nas preprosto vrže v svet japonskega resničnostnega šova Honeymoon, ki ga vrtijo na 24-urni pornografski TV postaji Paradise TV. Spoznamo sfaliranega mulca Ona, ki se prvič preizkusi kot režiser in ravnokar polnoletno Makoto, ki se je odločila, da bi poskusila biti porno zvezdnica. Honeymoon je oddaja, ki nadgradi »vroče telefone« s sliko; gledalci kličejo in se pogovarjajo z Makoto ter ji naročijo kaj bi radi videli, da počne. Ono mora poskrbeti, da bo to dobro izpadlo na sliki. To je njihov svet, njihov odnos do seksualnosti, mi kot gledalci pa lahko, če odpremo svoje zavore, v tem dokumentarcu najdemo izjemno zabavo in tudi družbeni komentar.
Scenarist in režiser je Dražen Štader, mlad filmar, ki se je že dokazal z nagrajenim dokumentarcem Rudi Omota: prezrto poglavje slovenske kinematografije.

Kako se nadaljuje zgodba Poročnega potovanja?

»Prvi del je le ogrevanje – sam sem filme razdelil na predjed, glavno jed in posladek. Poročno potovanje nas je vpeljalo v ta svet, ampak ni veliko povedalo o sami televizijski postaji. Drugi del razširi obzorja; spoznamo nastanek celotne mašinerije, skozi daljše obdobje spremljamo osem do deset oddaj in tri like. Prvi je lastnik te postaje Michiyuki Matsunaga, eden najuspešnejših neodvisnih televizijskih producentov na Japonskem, ki je režiral najodmevnejše socialno angažirane dokumentarce. Nato je odšel proč in skupaj z ženo ustanovil Paradise TV. Podrobneje spremljamo tudi Ona, neizkušenega režiserja iz Poročnega potovanja, ter seveda ženski lik, mlado učiteljico joge, ki je posrkana v svet seks šov biznisa.

Med oddajami na Paradise TV pa spoznamo cel razpon, od ‘nedolžnih’ kot so gola vremenska napoved in novice skozi striptiz, do oddaj kot so izgubljanje nedolžnosti. V tej oddaji pripeljejo v studio 18-letnico, kjer ji razlagajo vse osnove spolne vzgoje, nakar ji na koncu dajo izbiro ali bo odšla domov, ali pa se podala na t.i. drugo stopnjo, torej do same defloracije.«

Ali bo lahko tretji del sploh še bolj kontroverzen?

»V tretjem delu se oddaljimo od te TV postaje v svet hanidorijev. To je neka snemalno-režijska disciplina, v kateri je en človek scenarist, režiser, snemalec in glavni igralec v intimni ljubezenski zgodbi, ki seveda vključuje tudi eksplicitne posnetke seksa. A bistvo ni v seksu, temveč v spoznavanju obeh likov, njuni večerji, izletu ali čemerkoli si je avtor zamislil. Na Japonskem je to že 15 let priljubljen žanr, ki so ga povzdignili na precej visoko raven. V tretjem delu spoznamo 5 različnih avtorjev, vključno s pionirjem žanra, človekom, ki že od najstniških let živi svoje spolno življenje izključno pred kamero, do novih, ki se še iščejo in snemanje hanidorijev skrivajo pred svojo družino.«

Kako si pa ti spoznal to sceno?

»To je bila kombinacija trme in sreče. Imel sem izbor zanimivih likov o katerih sem želel posnei film in Michiyuki Matsunaga je bil na samem vrhu zaradi protislovij – skrben in ugleden družinski mož, ki z izjemno simpatično ženo vodi svoje podjetje, ampak to podjetje je v očeh mnogih napačno, polno tabujev in tako naprej. In med vsemi je bil on tisti, ki mi je odgovoril in tako sva vzpostavila internetno dopisovanje, iz katerega so se razvili konkretni dogovori.«

Ste tam, uporabljali kar njihovo opremo ali ste tovorili svojo v Tokio?

»Nikakor nismo hoteli biti vezani na njih, ker sem hotel ohraniti kritično distanco in sem tudi Matsanagi povedal, da ne nameravam delati reklame zanje, niti moralizirati, temveč le prikazati, kako stvari pri njih potekajo in ob tem iskati globlje družbene impulze, ki pripeljejo do absurdov, kot je televizijsko izgubljanje nedolžnosti.«

Si na Japonskem dobil tudi kakšno ponudbo za delo?

Obiskali smo tudi nekaj pornografskih produkcijskih hiš in pri nekaterih so se, ko so me videli delati, odločili, da mi ponudijo sodelovanje. Vendar jaz imam drugačne filmske aspiracije in to me je zanimalo predvsem kot družbeni fenomen. Sicer pa je ta žanr povsem zbanaliziran, čeprav je na Japonskem nekoliko drugače – bolj rafinirano, več domišljije in tudi več psihološkega vznemirjanja gledalca, v primerjavi z ameriško produkcijo, ki je tako kot zrezki: vedno so debeli, vedno so veliki in zmeraj imajo isti okus.«

Na igrani prvenec pa še zmeraj čakaš?

»Na Filmski sklad že osem let pošiljam scenarije in vse doslej je bilo tam dobro sprejeto, nato pa se je zaradi raznih okoliščin zalomilo, ampak verjamem, da se bo to spremenilo. Jaz delam filme, živim film in poskrbim, da filme, ki jih naredim ljudje tudi vidijo. Danes je enostavno narediti film, težko pa ga je prodati naprej. Sam menim, da če delaš dovolj avtohtone filme z univerzalnimi tematikami in to zapakiraš z mero dobrega okusa, se pravi, da ne mrcvariš občinstva, lahko stvari dobro stečejo.«

O tem priča tudi Poročno potovanje; vendar pa, a pričakuješ, da se bo film finančno pokril?

Vložili smo precej in zaenkrat dobili bolj malo, ampak film začenja svojo pot in prepričan sem, da z dovolj vztrajno in pametno shemo lahko dosežemo to kar mnogi menijo, da je nemogoče – da slovenski film pokrije svoje stroške in naredi dobiček. Mislim, da smo na pravi poti, ampak je ta pot je še dolga.«

Bi se lahko podobno zgodilo z igranimi filmi?

»Ti so precej bolje načrtovani že pred produkcijo, ker lahko potencialnemu investitorju ponudiš nekaj konkretnega. Pri japonski trilogiji je bilo to nekaj najtežjega, ker je bil to film, ki so ga vsi hoteli videti, nihče pa ga ni hotel producirati, ker je precej tvegan. Vsaka komisija bi mu očitala, da je preveč suberziven in pornografski, njihovi člani pa bi ga hoteli videti. In tovrstni projekti ne smejo skozi takšne kanale, ker bi se morali prilagajati, s čimer pa bi izgubili svojo ostrino. Igrane filme je bistveno lažje tržiti, ker imaš igralce, storyboard in podobno, tako da lahko mnoge sponzorske in distributerske pogodbe skleneš že pred začetkom snemanja, s čimer imaš zagotovljeno pokritost stroškov. Tako bi se praviloma moralo delati in tako jaz nameravam delat.«

Filmski sklad je tvoj igrani prvenec nedavno umaknil iz produkcije, češ da je pornografski. Za kaj se je pravzaprav šlo?

»Zgodba tega filma je družbena srhljivka, ki jo pilotirajo najstniki in nosi naslov Srednja šola. To je projekt, ki ga je Filmski sklad spremljal dve leti; šel je skozi vse faze razvoja in komisije. Vsebuje tri seks scene, od tega eno med polnoletnimi najstniki in to je nenadoma postalo preveč subverzivno. Teme tega filma so vdor digitalnih medijev v zasebnost in njihova zloraba, razpad šolskega sistema in teror na srednješolskih hodnikih; vse zapakirano v atraktivno srednješolsko srhljivko. Dejansko film kot neki širši družbeni komentar postavlja vprašanja o tem, zakaj imamo danes nadzorne kamere na vseh srednjih šolah, zakaj se mladina osvaja preko webcamov, zakaj ne loči med resničnostjo in resničnostnimi šovi in kam vse to lahko vodi.

Zakaj so to zavrnili, ne vem. Podali so pismo odločbo v kateri ni niti enega konkretnega argumenta o tem zakaj so zavrnili že odobren projekt. Pravno je njihov postopek izjemno nedosleden in poln lukenj, vsebinsko popolnoma oporečen, ampak s tem se zdaj ukvarjajo pravniki. Sam filma ne morem posneti, sicer pa imam tako ali tako v razvoju pri Skladu še dva filma.«

Povej kaj več!

»Prvi je urnebesna seksi komedija na potenco z naslovom SLO žigolo z imenitno igralsko zasedbo. Je taka črna komedija o žigolojstvu, o kulturnih prepadih med severom in jugom in vsemu kar sodi zraven, ampak zapakirano na simpatičen balkanski, neo-absurden način s priokusom slovenske folklore. Za projekt imamo že distributerja in bo predvajan po celotni bivši Jugoslaviji. Drug projekt pa je ljubezenski triler v katerem se koncept pripovedništva spogleduje s prvencem Quentina Tarantina Mestni psi; flashbacki, več prepletenih časovnih tokov in podobno. Glavni lik je modni fotograf z nekoliko bolj razuzdanim življenjem, ki skuša najti pravo pot in jo odkrije v nekem dekletu, ampak vse kar je bilo na začetku lepega, se prične jaloviti. To so moji klasični elementi – črni humor, seks.«

Prvič objavljeno v Večeru 2006.

Dražen Štader je sicer tudi moj predhodnik na Vikendu, njegovo spletno stran pa lahko najdete na: http://www.staderzen.com/

Leave A Comment