Režija: Goran Marković.

Igrajo: Mira Furlan, Dragan Nikolić, Josif Tatić, Jelena Đokić, Slavko Štimac.

Piše se leto 1993 in v Bosni in Hercegovini divja vojna, ki pušča pečat na večini prebivalcev nekdanje Jugoslavije. Izjema je gledališče v Beogradu, kjer so igralci zatopljeni v svoj umetniški vsakdan (predvsem kartanje). Njihov kolega jih povabi, da bi za par dni odšli v Republiko Srpsko na krajšo turnejo, kjer bi lahko z nekaj predstavami odlično zaslužili, saj naj bi vojne bilo takorekoč že konec. A to je seveda daleč od resnice.

Že takoj ob prihodu v “varni” Srbobran jih pozdravijo eksplozije, ki so po informacijah šoferja Đura “povsem običajna stvar”, pot do štaba/bivše šole/bolnišnice/gledališke dvorane pa morajo prečkati celo bojišče. Večerna predstava je polom, a igralci si sploh še ne znajo predstavljati kaj vse se jim v vojni lahko zgodi.

Čeprav od začetka precej humorističen, nekako v stilu M.A.S.H.-a, film postopoma postaja vse manj smešen in vse bolj grozljiv, ko se igralci spuščajo vse globlje v norost vojne, ki je ne razumejo in s katero nočejo imeti ničesar.

Priznanemu avtorju igranih in dokumentarnih filmov Goranu Markoviću (pri nas smo v kinih videli njegov Tito in jaz) tako (ponovno) uspe prikazati skrajno občutljivo tematiko na iskren  način, zanimivo in zabavno, a vseskozi spoštljivo do grozljivih dogodkov.

Ocena: 4 od 5

Prvič objavljeno v Vikendu februarja 2009