Režija: David Frankel

Igrajo: Owen Wilson, Jennifer Aniston, Eric Dane, Alan Arkin, Nathan Gamble.

Mladoporočenca John in Jennifer si omislita psa, da bi se pripravila na to, da bosta nekega dne imela otroka. Labradorec Marley je povsem samosvoj in nenehno povzroča težave. To je osnovna zgodba filma, ki obsega preko deset let njihovega življenja. To je tudi vse kar o filmu pove napovednik, vendar pa je dejanski, dvourni, film precej več kot le skupek skečev o nagajivem psu (kot denimo Beethoven). V osnovi je to zgodba o odraščanju, o tem kako sprejemati dobre in slabe stvari, ki jih prinese življenje in kako biti boljši človek. Čeprav se ta opis morda zdi kot recept za solzavo, butasto in/ali plehko polomijo, je režiserju Davidu Franklu uspelo posneti dober film, ki gledalca preprosto ne izpusti. Zgodba je zanimiva, igra obeh glavnih igralcev, ki sicer slovita po lahkotnejših vlogah, je krepko nad njunim povprečjem, predvsem pa so živi in prepričljivi dialogi. V stranski vlogi je ponovno odličen Alan Arkin (oskar za Našo malo mis) kot Johnov šef, ki mu daje profesionalne in življenjske nasvete skozi najbolj nenavadne in nepričakovane komentarje.

Marley in jaz je film po katerem gledalec lahko občuti, da je v ogled filma vložil nekaj sebe, film pa je mu v zameno pustil nekaj pozitivnih čustev, ki so bila vsekakor vredna dveh ur njegovega časa.