Režija: Ken Loach

Scenarij: Paul Laverty

Igrajo: Cillian Murphy, Paddy Delaney, Liam Cunningham, Orla Fitzgerald, idr.

Teroristi so zgolj revolucionarji, ki so izgubili ali pa se vdali. To je eno izmed osnovnih sporočil tega izjemnega filma o irski borbi za neodvisnost.

Glavni junak Damien (Cillian Murphy) je zdravnik, ki v osnovi želi  zapustitiIrsko, vendar ga vse večje nasilje in aroganca angleških »mirovniških« enot nad lokalnim prebivalstvom prepriča, da se pridruži svojemu bratu Teddyju (Paddy Delaney) v lokalni enoti Irske republikanske armade. Mladi fantje v vrstah IRE se skušajo izuriti in se hitro zavedo, da je proti vojski treba nastopiti brez obotavljanja. Svoj boj sprva izvajajo na nekoliko gangsterski način, z opozorili in eksekucijami, vendar se hitro pričenja razvijati v pravo vojno, kjer so civilisti pogosto ujeti v navzkrižni ogenj, saj angleški vojaki ob vse večjem odporu prebivalstva izgubljajo živce.

In nato premirje ter mirovni sporazum z delno samoupravo. Damien, ki je med bitko sprejel socialistične nazore, se zaveda, da je sporazum le pesek v oči in ne pomeni dejanskega odhoda Angležev, medtem ko bolj realistični Teddy sprejme premirje kot začetek procesa in največ kar bo mogoče dobiti. Takrat se morata njuni poti raziti, kar privede ju do tega, da mora tudi drugi izkusiti tisto, kar je bilo prvemu med revolucijo prihranjeno.

Dejstvo, da je režiser filma Anglež, torej pripadnik represivnega naroda, mu vsekakor doda težo, čeprav je 70-letni Ken Loach sicer politično aktiven socialist in velik kritik vseh svojih dosedanjih vlad. To se mu je najbolj poznalo v času Margaret Thatcher, ko so bili mnogi njegovi filmi v domovini preprosto umaknjeni iz sporeda. Tudi Veter, ki trese ječmen je v Veliki Britaniji naletel na mnoge kritike, a jih je plejada nagrad (predvsem v Cannesu) utišala.

Vendar pa glavna vrlina filma ni zgolj prikaz revolucionarjev/teroristov, temveč Loachev izjemno realističen pristop k zgodbi, nič kaj olepšan z akcijskimi prizori, temveč krut in neposreden pri prikazu groze s katero se glavni junak sooči pri eksekuciji sovražnika in izdajalca; torej pri dejanski izvedbi načrta, ki ga je z določeno mero blefiranja zastavil. S tem ta ‘partizanski’ film krepko preraste meje golega kritiziranja določene družbene situacije ter se povsem izogne kakršnemukoli poveličevanju junakov in žrtev. In to je stopnja filmske umetnosti, ki je ne bi znali izvesti avtorji večine z zgodovino obremenjenih evropskih držav, kaj šele, da bi jo domača publika sprejeta.
Ocena: 4 od 5

Prvič objavljeno v TV Večeru.