Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo)

Guantanamo iz prve roke

Avgusta 2004 so iz ameriškega vojaškega oporišča in zaporniškega centra v zalivu Guantanamo na Kubi izpustili prve tri »zahodnjake«, britanske državljane iz kraja Tipton blizu Birminghama, ki se jih je kmalu prijel vzdevek »tiptonska trojica«. Rasul Shafiq, Ahmed Rhuhel in Iqbal Asif so dve leti in pol preživeli v ameriškem ujetništvu brez obtožnice in brez možnosti stikov z zunanjim svetom. V tem času so bili pogosto podvrženi psihološkemu in fizičnemu mučenju, živeli so v kletkah, brez možnosti gibanja in celo razgibavanja ter bili neprestano zasliševani. In vsi trije sploh niso bili sovražni bojevniki ali teroristi, temveč mladeniči, ki so se v napačnem trenutku odločili obiskati Afganistan.

O njihovi zgodbi je priznani britanski režiser Michael Winterbottom posnel dokumentarni film Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo), ki je bil nagrajen na filmskem festivalu v Berlinu za najboljšo režijo, in prikazan tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu LIFFe. Človekoljubna organizacija Amnesty International v Slovenijo povabila tudi dva izmed tiptonske trojice, Rasula Shafiqa in Ahmeda Rhuhel, ki sta po projekciji odgovarjala na vprašanja množice obiskovalcev, ki so bili še zmeraj pod vplivom tega šokantnega filma.

Zakaj menite, da so vas sploh zaprli?

»Preden smo prišli v Guantanamo, smo bili ujetniki Severnega zavezništva. Edini razlog, ki ga vem, je bil ta, da smo tujci. V tistem afganistanskem zaporu nas je bilo 5000, izbrali pa so jih le 50, same tujce. Hkrati drži, da je Severno zavezništvo dobilo 36 tisoč dolarjev za vsakega ujetnika Al Kaide. Njihovi vodje so se očitno odločili, da smo vsi, ki govorimo angleško, pomembni člani Al Kaide, ker v tistem kaosu niti slučajno niso mogli vedeti kdo smo.«

Zakaj ste pravzaprav odšli v Afganistan?

»V filmu ni povsem razjasnjeno zakaj smo se odpravili v Afganistan, ker se je režiser osredotočal bolj na Guantanamo. V Pakistanu smo imeli tri tedne časa pred prijateljevo poroko, Afganistan pa je bil oddaljen le 12 ur in smo se odločili, da si ga ogledamo. Hkrati smo se izogibali dragih hotelov in smo spali v mošeji, kjer je imam ravno iskal mlade moške, ki bi hoteli v Afganistan spremljati humanitarno pomoč, predvsem moko in oblačila, in mi smo njegovo ponudbo sprejeli. Takrat smo bili 18 in vojna se nam ni zdela resnična. V Afganistanu so vojne potekale že zadnjih 25 let in to predvsem na severu države, zato se nam je zdelo, da bomo na jugu varni. Danes se mi zdi to precej neumna odločitev, ampak takrat sem bil star 18.«

Naj najprej poudarim, da spoštujem in cenim vaše trpljenje. Kaj vas je te dve leti in pol držalo pokonci?

»Pomembna je bila naša vera. Preden smo bili zaprti v Guantanamo, nismo bili pretirano verni, obredi in obiski mošeje so predstavljali muko. Drugi zaporniki, predvsem Arabci, so bili verni in to se je preneslo tudi na nas. Druga stvar pa je v tem, da so nam Američani nenehno govorili, naj si obrijemo brado in ne opravljamo molitev. To nam je dalo vedeti, da je cilj te ‘vojne proti terorju’ in Guantanama v bistvu vojna proti naši religiji. To nas je prisililo, da smo se učili več religije in nam pomagalo utrditi vero.«

Ko sem v filmu gledal posnetke zasliševanja, so se mi zdele te taktike povsem neorganizirane in zmedene. Kako to?

»Večina naših zasliševalcev je bilo vajencev, ki so se v Guantanamu učili teh ‘veščin’. Po dveh letih pripora v Guantanamu so nas še zmeraj spraševali, kje je Osama bin Laden! Kako naj bi vedel? To je povsem absurdno in na koncu se jim lahko še samo smejiš. Nek zasliševalec me je celo vprašal, kje bi lahko doma nabavil rakete. V Birminghamu?!«

Ali se vam zdi, da je med zasliševanjem v Afganistanu obstajal kak pravilen odgovor, ki bi vam dal pot v svobodo, ali je bila vaša usoda že zapečatena?

»Rekel bi, da tudi, če bi takrat zagotovo vedeli, da nimamo nič z vsem skupaj, bi nas vseeno zaprli za toliko časa kot so nas, samo da bi pokazali svetu, da imajo britanske zapornike. Celo Bush je na televiziji razlagal, da so najhujši zaporniki v Guantanamu Britanci. In danes smo skoraj vsi na prostosti.«

Kaj menite o čuvajih in zasliševalcih iz Guantanama, o njih kot posameznikih?

»Bilo je osem čuvajev, ki so z nami ravnali kot z ljudmi. Njih spoštujem, do vseh ostalih pa čutim jezo. Vendar nas ta jeza ne bo pripravila do tega, da napademo Američane, ker točno to hočejo. S tem, ko bi izvedli kakšen napad, bi oni dokazali, da smo dejansko teroristi. A mi gremo korak naprej. Napadli smo ameriško vlado s tem, ko smo posneli ta film in povedali vse kar se je dogajalo nam in tistih 450 ljudem, ki so še danes v Guantanamu.«

Ali menite, da so v Guantanamu zaprti tudi talibani, ali so v glavnem nedolžni?

»V Guantanamu je večje število talibanskih vodij, med drugim sta bila tudi vrhovni poveljnik talibanske vojske in afganistanski veleposlanik v Pakistanu, pa so oba že izpustili.«

So tudi vaše družine trpele kakšne posledice med vašim priporom?

»Niso jih zasliševali, so jih pa ves čas opazovali, zasledovali in prisluškovali telefonom. Ker živimo v rasističnem okolju, eni izmed baz Britanske nacionalne stranke (BNP), so naše družine prejele tudi več smrtnih groženj. Poleg tega niso vedeli kaj se dogaja z nami. Pisma, ki so jih dobivali od nas – in tista, ki smo jih dobivali od njih – so bila močno cenzurirana.«

Kako vas je vaša družina skušala rešiti, ko ste bili v Guantanamu?

»Kolikor so mi povedali, so sodelovali z Amnesty International in odvetniki v Veliki Britaniji. Mi nismo imeli možnosti telefoniranja, pošta pa je bila do dve tretjini cenzurirana in izbrisane so bili ravno ti podatki o njihovem trudu za našo izpustitev. Če bi vse to vedeli, bi nam bilo veliko lažje, ker dolgo časa nismo verjeli, da bomo še kdaj prišli na svobodo.«

Ali imate kakšne zdravstvene težave zaradi mučenja?

»Ko te zaprejo v majhno sobo, te priklenejo na tla in ti vklopijo stroboskop kot jih vidiš v diskotekah, ti poleg tega še predvajajo preglasno glasbo in s klimo znižajo temperaturo na minus pet stopinj, te vse to skupaj spravlja ob pamet. Včasih so nas tako zaprli za nekaj minut, včasih za več ur. In cel čas ne moreš na stranišče, ker je glasba preglasna, da bi te lahko kdo slišal in odklenil. Glasbo in svetlobo se že navadiš nekako prenesti, uničita pa te mraz in biti priklenjen na tla. Če se skušaš premakniti, se začnejo verige zajedati v tvoje gležnje in zapestja in kolena te začnejo boleti. Še danes me zdravijo zaradi težav s koleni in hrbtom in tega ne bo nikoli mogoče zares ozdraviti.«

Ali nameravate tožiti ameriško in britansko vlado?

»Tožbo smo že vložili pred enim letom, vendar te zadeve potekajo zelo počasi. Busheva vlada nam nenehno postavlja prepreke in nedavno so sprejeli zakon, da tuji priporniki ne morejo tožiti ZDA zaradi prijetja v Guantanamu.«

Je bil film prikazan v ZDA?

»Ja, junija (2006). In odziv je bil izjemen. Veliko ljudi nam je povedalo, da sploh niso vedeli kaj se dogaja v Guantanamu in mnogi so si premislili glede podpore vladi, tako da upamo, da bo ta film pripomogel k zamenjavi Bushevega režima.«

Ste v Guantanamu spoznali šest zapornikov iz Bosne in Hercegovine za katere nihče ne ve zakaj so tam?

»Bosanske zapornike smo spoznali zelo hitro po prihodu v Guantanamo, saj so bili med redkimi, ki so govorili angleško. Najverjetneje poznate njihovo zgodbo – v Bosni so jih zaprli in postavili pred sodišče ter jih spoznali za nedolžne, nakar so jih Američani v bistvu ugrabili in odpeljali v Guantanamo. Njihova situacija je precej težka. Preden so nas izpustili, so njih zaprli v samice in jim onemogočili komunikacijo z ostalimi. Američani hočejo, da odidejo v Bosno in tam vohunijo proti svoji vladi, medtem pa njihove družine ne vedo kaj se dogaja z njimi in kmalu bo že pet let kar so jih zaprli.«

Kako po vsem tem vidite svojo prihodnost?

»Zdaj živim za vsak dan posebej, ker mi je situacija v kateri smo bili dala veliko časa za razmišljanje. Od tega, da sem mislil, da ne bom nikoli izpuščen iz Guantanama, do tega da sem sedaj svoboden; to je povsem neverjetno. Hkrati se zavedam, da so mnogi ljudje še zdaj tam in če skušam pozabiti Guantanamo, se mi pojavijo njihovi obrazi pred očmi.«

Dandanes je vse več sovraštva med različnimi kulturami in religijami, medtem pa ste vi, po vsem kar ste prestali, videti mirno in spokojno. Kakšen bi bil vaš nasvet človeštvu?

»Menim, da muslimani in ostali lahko živimo v miru. Če si pogledate Palestino pred stotimi leti, so tam v miru živeli kristjani, muslimani in Židje. Le ljudje kot sta Tony Blair in George Bush – ki so zmešani – imajo težave z muslimani. Moramo se bolj potruditi spoštovati drug drugega in biti enakopravni, ne glede na vero, narodnost ali raso in moramo se učiti na napakah iz zgodovine. Muslimani se počutijo napadene, predvsem zaradi podobe v medijih. In če musliman karkoli naredi, ga samodejno označijo za islamista in ekstremista, čeprav njegova dejanja morda sploh nimajo veze z vero. Zgolj zato, ker mu je ime Mohamed, je označen za terorista. Muslimani v Veliki Britaniji imamo trenutno občutek, da smo črne ovce, predvsem zaradi podobe v medijih.«

Ali veste kako je sedaj v Guantanamu?

»Ravno smo prišli iz Nemčije, kjer smo se srečali z enim izmed nekdanjih zapornikov, ki je bil ravnokar izpuščen in je razlagal, da je bistveno hujše, da so se razmere poslabšale. Gre se za to, da se po enem letu navadiš maltretiranja in mučenja in se nehaš pritoževati, nakar mučenje dvignejo za kakšno stopnjo. Čeprav ti ljudje niso obtoženi, so vseeno priporniki ameriške vlade in če bi tam obveljala ženevska konvencija, bi bilo precej bolje. 24 ur na dan so zaprti v kletkah in se ne smejo gibati. To te psihično zlomi in mnogi so poskušali narediti samomor, kolikor vem je trem tudi uspelo. Večina je zaprtih že skoraj pet let brez obtožnice in to ni demokratično, ZDA pa naj bi bile zgrajene na demokraciji. Kako je to mogoče?«

Film Pot v Guantanamo so lahko ogledate jutri, v soboto ob 21:55 na POP TV

Prvič objavljeno v Večeru novembra 2006

Leave A Comment