Državniške igre (State of Play), 2009
Kdo je ubil senatorjevo asistentko? Ocena: 4 od 5. Triler.
Režija: Kevin Macdonald
Igrajo: Russell Crowe, Ben Affleck, Rachel McAdams, Robin Wright Penn, Jeff Daniels.
V jesenski noči mlad džanki panično teče čez cesto in se skrije med smeti pod mostom. Nenadoma pred seboj zagleda človeka pred katerim je bežal, ki ga hladnokrvno dvakrat ustreli. Naslednje jutro na podzemni v skrivnostnih okoliščinah umre preiskovalka senatorja Stephena Collinsa, ki ravno vodi senatno preiskovalno komisijo o pomembnem vojaškem podjetju. Umor raziskuje novinar Cal McAffrey, sicer Collinsov prijatelj, ki kmalu ugotovi, da sta smrti povezani.
Državniške igre je film z odlično zgodbo, nadpovprečno igro in hitrim tempom. To ni pretirano presenečenje, saj sta pri predelavi odličnega scenarija BBC-jeve miniserije sodelovala Tony Gilroy (Dvojna igra) in Matthew Carnahan (Kraljestvo), režiser pa je pred tem režiral film Poslednji škotski kralj. Pridih miniserije se pri filmu pozna le občasno, ko je očitno, da se je del končal v napetem razkritju, ki se nato prične zelo počasi razpletati. Vseeno je pri tako dolgem filmu to dobrodošlo. Kar se tiče igre, sta Crowe in Affleck precej boljša kot smo ju zadnje čase vajeni. Crowe ima pogosto težavo s tem, da so soigralci opazno boljši (DiCaprio, Washington, Bale), kar bi Afflecku sicer težko uspelo, vendar je v tej vlogi povsem dovolj umirjen, da izpade prepričljivo.
Državniške igre so več kot dve uri dolg film, ki pa zaradi odlične zgodbe in dobre igre mine kot bi mignil.
Prvič objavljeno v Vikendu.
Še napovednik:
Lep pozdrav 🙂 Še eno malce drugačno mnenje…
Zgodba je res odlična, vendar priredba za ameriški trg nikakor ni primerljiva z BBC-jevo miniserijo. Bila je tako presneto dobra, da se film primerjavam ne bo mogel izogniti (in se jim ni). Ravno zgoraj omenjeni hiter tempo je eden izmed razlogov, ki film potlačijo v žalostno povprečje.
Crowe ima dokazano svoje oscar-worthy atribute, ki jih zna ponavadi tudi dokaj kakovostno unovčiti in tako je tudi tokrat uprizoril dovolj verjetnega Cala (pač in žal docela prirejenega). Simmsov Cal je bil karakterno veliko bolj razvit in dodelan, veliko bolj recimo temu kompleksen, sočuten in notranje razklan. Ameriški Cal je imel le težave z osebno higieno in količino zaužitega alkohola.
Affleckov Collins je bil resnici na ljubo strahotno ponesrečen – njegova scena na sodišču je bila tako neprepričljiva, da je dosegla ravno nasproten učinek od pričakovanega – namesto da bi jokali z njim, smo se mu smejali (podobno kot Claire Danes v Luhrmannovem ”Romeo in Julija”). David Morrissey zna, Affleck ne. Simpl ko pasulj. Dejstvo, da je zadnji trenutek vskočil namesto Edwarda Nortona, ki bi bolj verjetno prikazal dostojen ”attitude”, pa tudi pove svoje.
Rachel McAdams in Kelly Macdonald – kolikor je dekle prisrčno v Beležnici, tukaj ne deluje pretirano ‘novinarsko”, medtem ko Kelly ves čas vztrajno sitnari tako kot se spodobi in pričakuje od nekoga, ki živi za raziskovalno novinarstvo.
Bill Nighy (kako močno smo ga pogrešali) postane Helen Mirren. Bomo preživeli, ker sta oba v špici najbolj markantnih britanskih igralcev. Brez Helen in the picture, ne vem, kdo bi rešil film.
Seveda je film dolg več kot dve uri. Serija ima skoraj 350 minut, že tako so jo zrezali in predelali beyond zdrave pameti. Poleg vsega mesarjenja so celo spustili IQ. Grdo. Žalostno je, da so pokopali celo urednikovega sina (ki ga je v seriji odigral resnično vsestransko nadarjeni Škot James Mcavoy – Shameless) in Dominica Foyja (sijajni Marc Warren), Collinsovi poredni ženi Anne pa so občutno skrašjali on-screen time.
Film je gotovo navdušil ljudi, ki še nikoli niso slišali za izvirnik. Za tiste, ki si serijo večkrat ogledamo, pa je ta film kot pokvarjena marmelada. … Washington enostavno ne premore enake žmohtnosti kot jo lahko ponudi metropolitski London in njegovi ljudje.