Juno, 2007

Oskarjevska komedija o najstniški nosečnosti. Ocena: 4 od 5. Komična drama. Brezplačno v SiOL TV videoteki do 20.9.2009

Režija: Jason Reitman

Scenarij: Diablo Cody

Igrajo: Ellen Page, Michael Cera, Jennifer Garner, Jason Bateman, J.K. Simmons, Olivia Thirby, Allison Janney

Kot je mogoče opaziti, ko prvič od daleč zagledamo plakat za film Juno, je njegova glavna junakinja noseča najstnica. V najbolj optimistični filmski različici ima takšna zgodba praviloma termin enkrat zgodaj popoldne, bolj kot igra in vse ostalo v takšnem filmu, pa je pomembno sporočilo. Načeloma je o pomembnosti življenja in odgovornosti pri spolnih aktivnostih za mladostnike. To bi naj bil film, ki najstnikom razloži stvari, ki jih starši ne upajo.

A Juno ni prav zares takšen film. Je precej boljši. Kar ga razlikuje od moralno striktnih in filmsko revnih predstavnikov žanra, so dialogi in igra. Še ne tridesetletna scenaristka Diablo Cody (trenutno željno pričakujemo njen nov film Telo lepe Jennifer) ni dobila oskarja zgolj zaradi prikupnega nasmeha, temveč zaradi zares odličnih, pristnih in živih najstniških dialogov, ki jih je prevajalec Damijan Zorc nato skrajno elegantno prenesel v slovenščino. Jezik v veliki meri temelji na frazah, vzdevkih in stavkih pobranih iz glasbe, filmov in televizijskih serij, vendar so ti elementi zloženi skupaj na živ in pristen način. Druga lastnost filma je odlična igra. Pri tem seveda izstopa Ellen Page, ki jo ta teden lahko vidimo na televiziji v Prepovedanem sadežu, predlani pa smo jo opazili že v tretjem delu Možev X. Podobno kot v Prepovedanemu sadežu, tudi v vlogi Juno deluje odrasla za svoja leta (kar po eni strani tudi drži, saj je na snemanju bila stara 19 let), vendar vlogo odigra s takšno prepričljivostjo in karizmo, da ji brez težav verjamemo, da je noseča najstnica. Tudi preostali člani zasedbe so preprosto odlični – tako sami liki, kot tudi njihova upodobitev na platnu. Michael Cera kot Junin sramežljiv prijatelj, J.K. Simmons in Allison Janney kot razumevajoča starša in Jennifer Garner kot krhka, a odločna bodoča mati.

Juno se odloči obdržati svojega nenačrtovanega otroka, prestati nosečnost in ga dati v posvojitev, saj se zaveda, da je premlada za starševstvo. A to ni odločitev do katere bi prišla postopoma skozi film, temveč je druga stvar, ki ji pade na pamet. Film tako opravi z moraliziranjem v petnajstih minutah in se raje osredotoča na težave s katerimi se Juno sooča v nosečnostjo. Ter seveda načini kako jih razreši. Predvsem seveda težavo s čustvi do otrokovega očeta Bleekerja.

Juno je zelo dober film, po katerem se počutite lepše glede sveta. Je skrajno pozitiven, a se uspešno izogne pocukranosti in puhlicam. In je ravno dovolj dobro narejen, da ni niti najstniška komedija, niti resnična zgodba, temveč film, ki je dobil oskarja.

Prvič objavljeno v TV Večeru

Leave A Comment