Eden najboljših vesoljskih filmov zadnjih let. Ocena: 5 od 5. Znanstvena-fantastika. Naročniki SiOL TV Mega s paketom HBO si lahko film ogledate brezplačno v videoteki; vseeno priporočamo različico visoke ločljivosti.

Režija: Danny Boyle

Scenarij: Alex Garland

Igrajo: Cillian Murphy, Michelle Yeoh, Cliff Curtis, Chris Evans, Hirojuki Sanada, Rose Byrne, Troy Garity, Benedict Wong in Mark Strong.

Sonce ugaša in Zemlja se je znašla sredi neskončne zime, zato človeštvo pošlje vesoljsko ladjo Ikar z ogromno jedrsko bombo proti naši zvezdi, da bi ponovno sprožili verižno reakcijo in vklopili Sonce. Ikar nenadoma prekine javljanja, zato se pripravi Ikar 2, ki šest let kasneje skuša izpolniti nalogo. Sončna svetloba je zgodba mednarodne posadke Ikarja 2, ki se prične približevati Soncu in odkrije klic na pomoč iz Ikarja 1.

Režiserja Dannyja Boyla, ki je zaslovel s trilerjem Plitek grob in prestavil meje kinematografije devetdesetih s Trainspottingom, je zmeraj vleklo k žanrskim filmom (zombijevski, post-apokaliptični 28 dni kasneje …, otroški Milijoni) in znanstvena-fantastika se zdi kot logični naslednji korak. Hkrati je Sončna svetloba že tretji film pri katerem je sodeloval s pisateljem/scenaristom Alexom Garlandom in tudi to pot se njuna zgodba v osnovi osredotoča na organiziranje majhne skupine ljudi v družbo zunaj civilizacije (skupnost v Obali, vojaška baza v 28 dni kasneje …), to pot osmih ljudi v omejenem prostoru vesoljske ladje. Iz tega vzroka je kakopak pomembna zelo dobra igralska ekipa, na čelo katere je Boyle ponovno posadil vse bolj navdušujočega Cilliana Murphyja (28 dni kasneje …, Batman: na začetku, Večerja na Plutonu, Veter, ki trese ječmen …). Igra celotne zasedbe je ves film odlična in prepričljiva, še najzanimivejši lik pa je psihiater Searle, ki se navduši nad oblivanjem s sončno svetlobo.

Kljub vsem plusom pa film vseeno nekoliko razočara, saj mu ne more uiti žanrska primerjava z dvema izmed filmskima mojstrovinama – 2001: Odisejo v vesolju in Osmim potnikom. Boyle skuša zaobjeti tako Kubrickovo praznino vesolja in odtujenost, kot Scottovo grozo pred neznanim in samoto, vendar pa kakšnega presežka ne ponudi; še več, srečanje z Ikarjem 1 in del razpleta pričneta spominjati na popkornovsko ZF grozo Krvavega obzorja.

Hkrati Sončna svetloba naleti na kar precej fizikalnih ovir, ki jih skuša odpraviti brez dejanske razlage; za začetek je hudo problematična že osnovna premisa, da bi lahko človeštvo izdelalo atomsko bombo, ki bi dejansko imela kak vpliv na Sonce – naša zvezda je namreč tako velika, da bi se komajda poznalo, če bi vanj vrgli Luno ali pa kak manjši planet.

Vendar pa film gledalcu vseeno ponudi precej; čudovita kamera, krasni učinki, odlična igra in več kot solidna zgodba so vsekakor vredni cene vstopnice, četudi film ne preseže ene največjih filmskih mojstrovin vseh časov.

Prvič objavljeno v TV Večeru.