Izjemno odkrita razgradnja Kapitalizma: Ljubezenske zgodbe

Z izjemo Kanadske slanine (Canadian Bacon, 1995) vsi filmi Michaela Moora nosijo oznako “dokumentarni film”, vendar so dejansko aktivistični filmski eseji o tematikah, ki so avtorju blizu in promovirajo njegov pogled na obravnavano tematiko. To ne pomeni, da niso dobri filmi, niso pa pravi dokumentarci, saj se ne trudijo prikazati uravnoteženega dogajanja, hkrati pa avtor zmeraj vključi preveč sebe v zgodbo. Ampak to ni pomembno, kar je pomembno, je, da film gledalca pritegne, da ni monoton ali dolgočasen in da mu po ogledu nekaj pusti – aktivistične tendence, bes, željo po spremembi sveta, žalost, veselje … In v tem pogledu Michael Moore nikoli ne razočara, s Kapitalizmom pa tudi pokaže, da je dosegel novo stopnjo obvladovanja filmskega jezika.

Filmski jezik

Film se odpre z odlomkom dokumentarca Enciklopedije Britannica o propadu antičnega Rima, preko katerega so na ključnih trenutkih prelepljeni posnetki Wall St., novice o propadu finančnega sistema in povezani dogodki. Daleč od tega, da bi tak pristop bil izviren, je pa zanimiva izbira, saj je primerjava propada Rima z Washingtonom praviloma v domeni (skrajnih) desničarjev, ki so mnenja, da je Rim propadel zaradi družbeno sprejetih istospolnih tendenc in hedonizma. Mesenega, ne finančnega.

Moore se tekom dobri dve uri dolgega filma tovrstnih prijemov posluži večkrat, najuspešnejše nedvomno, ko primerja kapitalizem s krščanstvom (na kratko: nista združljiva, op. a.) tako da uporabi posnetke miniserije Jezus iz Nazareta, pri čemer Jezusove nauke presname s kapitalističnimi dogmami (“Odrešenik, kaj naj storimo?” -“Deregulirajte bančništvo!“). A osnova filma so Moorovi pogovori z običajnimi ljudmi, prikaz njihovih (povečini strašljivih) zgodb o izgubi domov, služb in pravic. V kolaž so vključeni še intervjuji s strokovnjaki, ki Mooru razlagajo o kapitalizmu, korporacijah in določenih neprijetnih (grozljivih, nemoralnih, morilskih) praksah, ki so postale vsakdanje; četrti del pa so avtorjevi aktivistični projekti kot je recimo poskus aretacije vodstev finančnih institucij, ki so odgovorne za recesijo.

Kapitalizem: ljubezenska zgodba traja dobri dve uri, a dejansko mine kot bi švignil, saj Moore vrhunsko poveže vse posnetke v zgodbo, ki sicer nelinearno skače skozi čas in prostor, vendar se na koncu poveže v več kot zadovoljivo celoto. Hkrati, za razliko od Riefenstahlove, Moore predvsem izpostavi težavo in zgolj nakaže možno rešitev, ne da bi se trudil iz gledalcev ustvariti fanatike.

Kapitalizem

Osnovno sporočilo Kapitalizma je, da kapitalizem ne deluje in da ni v skladu z demokracijo in krščanstvom. Dejansko je v skladu s krščanstvom, samo s katolicizmom ne. Moralnost ustvarjanja zaslužka je bila namreč ena izmed ključnih sprememb za katere so se odločili protestanti po odcepitvi od Rima. Vzpon kapitalizma in z njim vzpostavitev srednjega sloja (buržoazije), je bil eden izmed ključnih dejavnikov propada fevdalizma, saj se na pridobivanje bogastva ni več gledalo kot na od boga dano poslanstvo. 500 let kasneje je zgodba nekoliko drugačna in že samo dejstvo, da kapitalizem ni v skladu s katoliškimi nauki, je nedvomno veliko presenečenje za večino bogaboječih Slovencev, vključno z duhovščino. Mooru glede tega pritrdi detroitski nadškof in prav zanimivo bi bilo izvedeti kakšno je mnenje našega novega nadškofa in koliko se mu to vprašanje zdi pomembno v primerjavi z zgodbami, s katerimi je slovenska RKC praviloma povezana v medijih: sprememba družinskega zakonika, dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej ter verouk v šolah. Kot laični katolik bi rekel, da so nedvomno manj pomembne kot dejstvo, da skoraj vsi živimo v grehu.

Osnovni problem kapitalizma, kot ga prikaže Moore (in s katerim se tudi osebno strinjam), je pehanje za dobičkom. S tem, ko morajo podjetja (in posamezniki) ustvarjati dobiček, so prisiljeni (ali pa vsaj spodbujeni) v zatiranje pravic drugih, posledično v uničevanje ljudi in planeta. Ta koncept je precej bolj razdelan v filmu Korporacija (The Corporation), kjer kot intervjuvanec sodeluje tudi Michael Moore. Kar Korporaciji manjka, in je v Kapitalizmu tudi bolj namignjeno kot razloženo, je rešitev. Moore se osredotoči na odsotnost demokracije znotraj tipičnega podjetja, kjer ukazi prihajajo od zgoraj, po zgledu diktature, in prikaže nekaj primerov demokratično organiziranih podjetij. Čeprav Moore temu pojavu ne določi imena, ga v slovenščini imamo – samoupravljanje.

Samoupravljanje

Moore izpostavi dva primera tovarn, kjer delavci družno odločajo o vseh poslovnih vprašanjih, poslovodja pa je samo eden izmed delavcev in isto plačan kot vsak drug. Več tovrstnih primerov je predstavljenih v filmu Zavzetje (The Take), ki ga je skupaj s svojim možem Avijem Lewisom posnela kontroverzna novinarka Naomi Klein (Doktrina šoka, No Logo). Če na Wikipedii pogledamo prispevek o samoupravljanju, lahko preberemo, da zgodovinska ideja izhaja iz prve polovice 19 stoletja, “najpomembnejši eksperiment” pa je izvedla Socialistična Federativna Republika Jugoslavija v skladu s teorijami Edvarda Kardelja (zanimivost: ti podatki so z angleške strani Wikipedie, na slovenski sploh ni gesla za samoupravljanje, pri geslu Edvard Kardelj pa piše prvenstveno, da je bil totalitaristični organizator predvojnega puča v Komunistični partiji Slovenije in povojnih pobojev, ki se je prvenstveno boril proti demokraciji in šele nato proti fašizmu). Drugi “eksperiment samoupravljanja” se dogaja v Južni Ameriki, predvsem v Argentini, kjer je po sesutju gospodarstva in zaprtju tovarn precej delavcev prevzelo tovarne in nadaljevalo proizvodnjo, brez podpore (in kljub upiranju) lastnikov. Tega Moore ne omeni v filmu, je pa glavna tema Zavzetja (zanimivost: par let nazaj je bil ta film v sklopu nekega projekta v sodelovanju z Zavodom za zaposlovanje RS predvajan brezposelnim, kar je na žalost povsem zgrešilo medijsko pozornost).

Na prvi pogled naše izkušnje kažejo, da se samoupravljanje na dolgi rok ne obnese. A vseeno, Moore (in pred njim Kleinova) izpostavi pomembno dejstvo – zakaj se pretvarjamo, da smo v demokraciji, če se 8 ur na dan povsem odpovemo vsem pravicam in vstopimo v diktaturo. To še posebej velja v času gospodarske krize, saj v mnogih podjetjih en delavec opravlja delo dveh ali treh in je ob tem še vesel, da sploh ima službo. Cilj vsakega podjetja je ustvarjanje dobička za lastnike, ne glede na to, ali je to karikatura kapitalista (oz. tajkuna), ali pa floridski upokojenec, vlagatelj v pokojninski sklad (ki prek razpršenega portfelija svojim nabira čim višje dividende za svoje vlagatelje). V skladu s samoupravljanjem je precej pomembnejši cilj podjetja skrb za zaposlene, k čemur Moore doda še skrb za dobrobit družbe. To je nedvomno boljša pot kot pehanje za dobičkom in izžemanje posameznika, in treba je priznati, da je tudi naše samoupravljanje izkazovalo te cilje, čeprav je na koncu propadlo. Težava je bila drugje. Medtem ko smo imeli delovna mesta organizirana demokratično, države nismo. In protekcionizem, nepotizem in klientelizem (ki so še vedno zelo prisotni v slovenskem gospodarstvu) se v državi, kjer se vodstva ne more zamenjati, vse prehitro razpasejo. In jo na koncu uničijo.

Rezultat

Ali je torej samoupravljanje cilj h kateremu bi se morali kot družba usmeriti, če hočemo živeti bolje? Morda je, morda ni. Vsekakor pa je jasno, da v vseh sferah življenja potrebujemo več svobode in manj manj pehanja za dobičkom. In da, Michaelu Mooru to uspe čudovito povedati v tem filmu, zato si ga pojdite ogledat.

Tukaj je še napovednik:

Prvič objavljeno januarja 2010.