Intervju z Janezom Lapajnetom

Film Osebna prtljaga je ušel pod marsikaterim radarjem, saj ga je mogoče videti zgolj ob četrtkih zvečer v dvorani Slovenske kinoteke. In tam bo na sporedu do julija. To je odločitev režiserja Janeza Lapajneta, saj, kot je povedal, preveč ljubi svoje filme, da bi predvajanje prepustil multipleksom.

Ali drži, da je Nina Rakovec dobila vlogo tako, da je na avdiciji klofnila nazaj Tjašo Železnik?

Tega, da bodo kandidatke na avdiciji od Tjaše, ki je pri dogodku sodelovala kot že izbrana igralka, dobile klofuto, nisem povedal niti sodelavcema na avdiciji. Rad imam drzne ljudi. In Nina je svojo filmsko mamo nemudoma smelo klofnila nazaj. To vsekakor ne bi zadoščalo za vlogo, a s takojšnjim odzivom je dokazala, da je pri stvari, da je igralsko v situaciji, da sledi dogajanju. Precej pozneje je iz te izmenjave klofut nastal prizor v filmu.

In to je bila potem točno takšna reakcija, ki bi jo pričakovali od tega lika.

Nina je s tem položaj na avdiciji v trenutku obrnila, nato se je morala znajti Tjaša.

Na novinarski konferenci ob premieri na letošnjem Festivalu slovenskega filma ste rekli, da je za Slovence značilno, da smo za svoj klub od rojstva do smrti in da ta klub ni nikoli nič kriv. Kako se to odraža v Osebni prtljagi?

Najprej, ne želim pripadati nobeni ideološki skupini, kar je za agnostika verjetno razumljivo. Družina v Osebni prtljagi je mala celica, za katero skrbi mama Mojca, ki egoistično ščiti družino in njen zunanji videz. Nad Mojco in s tem nad rodbino pa še vedno na svoj način bdi njen oče Ignac. Osebna prtljaga je v prvi vrsti film o tukaj in zdaj, ne toliko o preteklih dogodkih, v Portorožu pa sem imel v mislih delitev na ideološka kluba, ki se med Slovenci vleče od 19. stoletja naprej. Tako povojni poboji kot kolaboracija imajo zavetje v svojih ideoloških družinah. Te skrbijo, da vse ostane v familiji, kot radi rečemo. Zločini se v družini lažje prikrijejo. Gre za nekakšen cosa nostra sindrom. In človek, ki noče pripadati nobeni ideološki skupini, je hitro izobčen. Saj poznate tisto, kdor ni z nami, je proti nam ali grozljivke o naših in njihovih, iz katerih se ne razvijejo nobene resne razprave o zgodovinskih zločinih. Celo zgodovinarji se sklicujejo na politične sisteme ali na nekdanje razmere, čeprav so za vsakim sistemom vedno stali konkretni ljudje. Kot za zločini stojijo konkretni posamezniki.

Povedali ste že, da ne pripadate nobeni ideološki skupini. Kaj pa športno?

Vsak ima svoje simpatije. V tem tednu vemo, kje so bile naše kolektivne nogometne. Logično je, da si želimo, da bi bile naše reprezentance uspešne, ker nam to vliva prepotrebno samozavest. Ni pa pogoj, da so športniki naši, da postanejo moji. Spoštujem tiste, ki premorejo značaj. Držim pesti za samostojno Tino Maze in za Anžeta Kopitarja, kot sem jih prej za Križaja, Svetovo, Zahoviča in Otteyjevo, a uživam tudi v Federerjevi teniški eleganci in ob suverenih tekih Usaina Bolta, kot sem nekoč užival ob Borgovih in Stenmarkovih dosežkih, ob Platinijevih golih … Rad vidim Barcelonino žogo v Realovi mreži, še raje pa svoja sinova pri prvih teniških zamahih ali pri smučarskih zavojih. Nisem pa fanatičen športni navijač. Sem strasten navijač avtorske kinematografije. To je klub, ki mu pripadam.

Na omenjeni tiskovni konferenci ste tudi rekli, da želite snemati slovenske filme. Lahko to pojasnite?

Naj Slovenci snemamo filme o življenju v iglujih, če jih ne gradimo? Kaj mislite, zakaj pri nas ne snemamo filmov o ljudeh, ki pobijajo tjulnje? Preprosto, ker Slovenci skozi zgodovino niso pobijali tjulnjev ampak sami sebe. Pobijali so se med seboj, drug drugega ali individualno. Najmanj nenavadno je, da se rekorderji v samomorih vedno znova sprašujejo, zakaj tukajšnja umetnost govori o samomorih in o drugih naših olimpijskih disciplinah. Če bi našim stiskam in šibkostim gledal skozi prste, bi svojim filmom in svojim gledalcem delal medvedjo uslugo. Filmsko platno mora, tako kot odrske deske, zrcaliti človeka, ne pa prostovoljnih kretenov. V času, ko smo obkoljeni s televotingom, z nakupovalno bebavostjo, s kmetijami – pa ne s tistimi klenimi, toplimi in dostojanstvenimi, so srečanja s senzibilnostjo še toliko bolj dragocena. In tukajšnja avtorska senzibilnost lahko govori o tukajšnjem človeku. Le tako bo nagovorila tudi človeka nekje zunaj.

Pravite, da je tema vašega filma pomanjkanje sočutja, ki ga opazite v družbi. Kje konkretno?

Recimo v tem, da radi iščemo krivdo pri žrtvah ali jo celo valimo nanje. Veste, žrtvam je vseeno, ali jim nekdo naredi nekaj v dobri veri ali iz zlobe, vseeno jim je, če njihovi rablji menijo, da imajo prav. Moja prababica je rekla: »Vsak ima svoj prav. Čez prav ga pa ni.«

Ali menite, da bi lahko k večjemu sočutju pripomogli s filmi?

Filmski avtorji nimamo moči, da bi popravljali ljudi, kaj šele cel svet. To tudi ni naša naloga. Uspeh je že, če uspemo pridržati zrcalo ali ljudi pripravimo do tega, da po filmu o nečem razmišljajo. Želim si, da bi šel gledalec iz kina drugačen, kot je vstopil, kar pa ne pomeni, da želim spreminjati ljudi. Tisti, ki bi radi spreminjali svet, so vedno nevarni. Zato raje dopuščam možnosti. S filmi ne želim povedati, kakšen mora biti človek, ampak kakšen je lahko. V dobrem in slabem.

V filmu Osebna prtljaga ni psovk. Namenoma?

Namenoma, a ne zato, ker bi bil puritanec. Na Slovenskem obstaja butalska navada – ljudstvo se krohota ob vsaki psovki v filmih. Že ta ugotovitev ni bila psovkam v prid, a pomembnejše je bilo spoznanje, da kadar gre v življenju zares, ni prostora za psovke. Takrat ljudje izbiramo besede in predvsem molčimo. Nič nimam proti psovkam, v mojih prvih dveh celovečercih jih je kar nekaj, sploh v Šelestenju, kjer so bili prizori zanje primerni. V ekstremnih situacijah, ki se dogajajo v Osebni prtljagi, bi psovke, kar zadeva ustvarjanje filma, pomenile ubiranje lažje poti. S psovkami zlahka zgradiš odnos, pokažeš da je nekdo jezen in podobno, tokrat pa sem se odločil za težjo pot. Na njej ostajam tudi v prihodnje.

Za snemanje ste uporabljali kamero Red One. Če se ne motim, ste prvi v Sloveniji, ki ste to naredili?

Osebna prtljaga je prvi evropski film, ki se je snemal s to kamero. Ni pa prvi, ki je bil z njo posnet, ker smo snemali v več letnih časih. Naš prvi snemalni dan je bil prvi snemalni dan evropskega filma s to kamero. Kot zanimivost, von Trierjev Antikrist je bil posnet z enako kamero.

Red One je pravzaprav najsodobnejša tehnologija. Ali tako podrobno spremljate tehnologijo, da ste se odločili zanjo?

Tehnologija me nikoli ni privlačila, v bistvu me silno dolgočasi. Z njo se ukvarjajo drugi, ki o njej vedo vse. Od Kratkih stikov naprej imam v dunajskem laboratoriju isto ekipo kot Michael Haneke. Julija je ta ekipa vzporedno delala kinematografski kopiji Belega traku in Osebne prtljage. Haneke, ki prav tako raje posega po novejših tehnologijah, je pred tem v Cannesu predstavil le digitalno različico svojega filma. Nimam razlogov, da bi se ob takšnih mojstrih zmrdoval nad novimi tehnologijami, ki so dostopnejše, okretnejše in gospodarnejše od starejših. Omogočajo takojšen pregled posnetega gradiva, predvsem pa so avtorju prijazne. Primerne so za moj način dela z igralci. Novejša snemalna tehnika se prilagaja režiserju in ne obratno. To je vse, kar lahko povem o tehnologijah.

Ne uporabljate storyboardov?

Ne, ker režiram sproti, improviziram. Tudi snemalnih knjig ne potrebujem. Na akademiji sem jih pisal, ker sem jih moral, ampak se jih potem nisem držal. Česar ni nihče opazil… Zdaj za snemalno knjigo ne vidim nobenih razlogov. Nisem plačan, da bi jo pisal in ne vem, zakaj bi porabil mesec ali dva za ubadanje z njo za projekt, ki morda ne bo dobil zelene luči. Pa tudi če dobiš denar od države, te v pogojih slovenske kinematografije še vedno čaka kup improviziranja. Ni težko režirati po snemalni knjigi, to zmore vsak. Snemalna knjiga je mit filmsko polpismenih mešetarjev. Kaj pomaga snemalna knjiga v režiserjevih rokah, če ta filma nima v glavi. Skušam ostajati na preži za naključji. Lahko oplemenitijo celoto, če jih opazim in presodim, da sodijo v film, ki ga režiram. Delam z ekipami, ki so sposobne slediti sprotnim spremembam. Zelo težko sodelujem z ljudmi, ki slepo sledijo prvotnemu načrtu. Ovirajo mojo avtorsko svobodo, pa še dolgočasijo me.

Kako to, da ste se odločili za distribucijo skozi Kinoteko, kjer je po ena predstava na teden? Kako se to zaenkrat obnese v smislu števila gledalcev?

Dvorana je vedno zelo dobro zasedena. Slovenska kinoteka je tehnično ustrezen, dostojen in spokojen prostor, v katerem gledalec zbrano sledi filmu, kar je paradoksalen, a čudovit predpogoj, da film po ogledu lahko pride za njim.

Kako pa nameravate predstaviti film publiki izven Ljubljane?

Osebna prtljaga tudi izven prestolnice ne bo šla v kinematografe ampak na nekakšno turnejo po Sloveniji, kjer se bo predstavila na visokoločljivih digitalnih projekcijah. Dogovarjamo se s kulturnimi domovi in z drugimi primernimi prostori. Film bo v posameznem kraju dan ali največ dva, odvisno od števila šolskih projekcij, ki bodo potekale čez dan.


Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2009.

Comments
One Response to “Intervju z Janezom Lapajnetom”
  1. filmoljub says:

    Z vsem spoštovanjem do pokojnih in nekdanjih slovenskih filmskih ustvarjalcev — Janez Lapajne je po mojem skromnem mnenju edini sodobni slovenski režiser, ki se kakorkoli približa svetovnemu formatu in dela filme, kakršni naj bi filmi bili. Nazadnje sem gledal njegove Kratke stike, ogled Osebne prtljage me pa še čaka. Kakorkoli – bravo, Janez Lapajne! Upam, da boš lahko še dolgo ustvarjal svoje izjemne vizije. 🙂

Leave A Comment