Spodnje besedilo je nastalo leta 2004, ob 25. obletnici filma Osmi potnik (Alien), ki so ga ponekod prikazovali tudi v kinematografih.

Ravno te dni po vsem svetu pričenja svoj pohod (ponovno) reinkarniran Osmi potnik (Alien), v nekoliko lepše obarvani, digitalizirani režiserjevi različici, kar je primeren trenutek, da se ozremo na celotno kvadrologijo, ki je uvedla celoten žanr grozljivk v vesolju in predstavila nov obraz zla.

»V vesolju te nihče ne more slišati kričati« je bil osnovni slogan filma v letu 1979, ki je nakazoval na neznano grozo s katero se bomo soočili. A prava groza, pravo zlo ni zunajzemeljsko bitje. Je antagonist filma, a je ubijalec po svoji naravi, ne odločitvi, ravno tako kot aligatorji in volkovi. Celoten milje, torej vesoljska ladja, vesolje in seveda planet z vesoljci deluje izjemno zloslutno, vendar nikakor ne hudobno, zato pa tembolj prazno in samotno.

Pravo zlo je tisto, kar posadko žene v smrt. Tisto, kar jih pošlje na nalogo, za katero niso niti približno pripravljeni in tisto, ki določi, da so vsi skupaj tako ali tako pogrešljivi, le običajen potrošni material. Zlo je korporacija Weyland Yutani pri kateri je zaposlena posadka vesoljskega trajekta Nostromo.

Konec sedemdesetih je še vladal fatalizem hladne vojne, strah pred popolnim jedrskim holokavstom, v ZDA pa še velika apatija po izgubi Vietnamske vojne, in korporacije, predvsem japonske so že pred velikim pohodom regan/thatcherjevske politike osemdesetih stegovale lovke in dušile posameznike v svojem objemu. Zaposlenih v korporacijah se je na Japonskem tako prijelo ime »sarariman«, ki izvira iz angleških besed »salary man«, torej človek, ki dela za plačo, pravzaprav plačanec. V kontekstu takratnega časa je zlo Korporacija in Weyland Yutani je več kot primerna skovanka, saj zveni hkrati ameriško in japonsko.

Pravzaprav je bil Osmi potnik eden izmed prvih filmov, ki je to izpostavil, saj je v splošnem družbenem konsenzu takrat še zmerom bil poglaviten sovražnik komunizem, občasno kak drug totalitarni režim, nikakor pa ne nekaj kar izhaja iz (edinega pravega) kapitalizma. Kmalu po Osmem potniku je vsemogoča Korporacija postala zelo pogost simbol zla, nenazadnje v Scottovem Iztrebljevalcu (Blade Runner), celotnem kiberpanku in seveda Wall Streetu, da se ne bomo zadrževali samo v okvirjih znanstvene fantastike.

Na krovu Nostroma Korporacijo poosebljata dva »računalnika«; centralni računalnik Mati (Mother), ki poveljniku sporoča naloge in predeluje podatke ter Ash (Ian Holm, znan tudi kot Bilbo Baggins iz Gospodarja prstanov), android, ki edini pozna pravi cilj naloge ter ga skupaj s svojo pravo identiteto skriva pred ostalimi člani posadke. Ko pride v precep med izpolnitvijo svoje naloge in osnovnim zakonom robotike (kot jih je postavil Isaac Asimov in jih v drugem delu tudi omeni android Bishop), ki govori, da android ne sme namerno poškodovati človeka, mu »pregori varovalka« in skuša ubiti Ripleyjevo, v stilu HAL-a iz Kubrick/Clarkove Odiseje v vesolju. To je pomembno dejstvo, saj zlo ni le Korporacija, temveč tudi njeni najbolj predani sužnji – računalniki, ki so takrat v večini ljudi zbujali precej groze. Na koncu Ripleyjeva sicer uspe pobegniti vesoljcu in uničiti oba računalnika, vendar se zaveda, da je prav Korporacija njeno edino upanje, edina rešitev iz praznega, ogromnega vesolja.

In to rešitev tudi najde v drugem delu. Korporacija jo sicer reši, a jo kadrovska komisija obsodi uničenja vesoljskega tankerja s tovorom ter ji odvzame čin. Drugi del je bil posnet leta 1986, ko se je korporativno zlo že zajedlo v splošno družbeno zavest in zato pravzaprav ni bilo več tako močan simbol. Weyland Yutani je sicer še zmeraj vsemogočen, a njegovo zlo je to pot poosebljeno v Carterju J. Burku (Paul Reiser), mladem povzpetniškem juppieju, ki pravzaprav deluje na lastno pest mimo togih pravil korporacije in najprej pusti Ripleyjevo na cedilu, nato naroči družini naj gre pregledati koordinate, kjer se nahaja vesoljska ladja, na planetu pa skuša iti preko trupel, da bi zaščitil »interese korporacije« in pri tem pridobil čim več točk za napredovanje. Sicer pa je film povsem očiten izdelek Jamesa Camerona z veliko orožja in eksplozijami ter marinci, ki so tam zgolj po naročilu Korporacije, vendar so del Neodvisne, Poštene Vojske. Le-ta v filmu predstavlja dokaj pozitivno vlogo, kar je tudi v skladu s časom, saj osemdeseta niso prinesla mnogo filmov, ki bi dejansko prikazovali vojsko kot Zlo. Tudi android Bishop (Lance Henriksen) je pozitiven lik, ki uspe rešiti Ripleyjevo in se ji s tem odkupiti za »grehe« predhodnika, hkrati pa tudi publiki prikazati, da se računalnikov ni potrebno bati. S teh zornih kotov je Osmi potnik 2, čeprav daleč najbolj uspešen iz serije, tudi daleč najbolj konformističen, saj je antagonist zgolj en juppie, medtem ko je korporacija benigna, vojska na mestu in računalnik naš najboljši prijatelj.

Tretji del je že otrok devetdesetih in kot tak ponovno bolj alternativen. Zlo je sedaj bolj kot kadarkoli Korporacija, za katero ugotovimo, da celo upravlja zaporniške planete. Njihov prvi ukaz je, da mora Ripleyjeva preživeti. Obveščeni so o tem, da je vsaj en vesoljec preživel in da ga Ripleyjeva nosi v sebi. Medtem se pokaže nova mora, ki jo predstavlja svet z bolj zastarelo tehnologijo kot smo je vajeni mi danes, kaj šele liki iz dobe vesoljskih potovanj. Prevelika navezanost na tehnologijo je tisto kar omogoči Vesoljcu pobiti večino zapornikov. Ripleyjeva na koncu uspe dokončno pobegniti pred Korporacijo in objame vesoljca, ki ga je nosila v sebi ter se poda v smrt.

Do Vstajenja. Četrti del ponovno izpostavi nevarno tehnologijo, a to pot ni na tapeti umetna inteligenca, temveč kloniranje in genski inženiring. Osnovno zlo ni več Korporacija, saj projekt prevzame vojska, ki pa dejansko ne ravna kaj bolj pametno kot pred njo Weyland Yutani. Film se loteva še nekaterih drugih vprašanj, vendar na koncu izpostavi končno zlo – človeka. Pravzaprav so ljudje tisti, ki so hoteli cel čas preučevati vesoljca in ga uporabiti za svoje napredovanje, bodisi v imenu korporacije, bodisi vojske, bodisi v lastni režiji. Med kloniranjem Ripleyjeve je nastal križanec med človekom in vesoljcem za katerega pa ni dvoma, da ima zle namene, saj kar takoj po rojstvu umori svojo vesoljsko mati.

Četudi je Korporacija bila črtana iz zgodbe za četrtega Osmega potnika, pa to ne pomeni, da je dejansko ni v filmu. Korporacije so namreč prisotne zmeraj in povsod. Prisotne so bile ob razsiciranju tretjega dela, ki se ga je moral režiser odreči, prisotne so bile ob prodaji licenc za igrače, film in video igre in seveda so bile prisotne tudi ob izplačilu honorarjev, saj je Sigurney Weaver za četrti del dobila višji honorar kot so bili celotni stroški za snemanje prvega dela. Za nameček pa so bile prisotne tudi takrat, ko so nas »razveselile« z novim nadaljevanjem, ki je izviralo iz (pri nas k sreči ne-)popularnega stripa Alien vs. Predator, v katerem  vesoljsko zlo bori z vesoljskim zlom, ljudje pa si še naprej zagotavljamo, da smo civilizirani. No, in prihodnje leto, ko lahko pričakujemo še predzgodbo.

Prvič objavljeno v Večeru.