Naravno in pristno druženje. Ocena 4 od 5. Drama.

Režija: Vlado Škafar

Igrata: Miki Roš in Sandi Šalamon

Redko imamo priložnost videti tako pristno prikazan medčloveški odnos kot nam ga predstavi  film Oča. Dejanskega dogajanja ni veliko: na sončno nedeljsko popoldne oče in sin ob jezeru ribarita in se pogovarjata, nato gresta na sprehod in malo brcata žogo. Morda zveni dolgočasno, morda  oznaka, da gre za “lirično meditacijo” zveni pretenciozno, vendar ni. Film seveda je umetniško delo – in to odlično – a, kot pri mnogih umetninah, je najpomembneje prav to, da v njem ni nič “umetnega”. Odnos med očetom in sinom na platnu je tako živ, da se gledalec (razen morda največjih cinikov) nevede potopi vanju in namesto o umetnosti prične razmišljati o svojih odnosih z bližnjimi.

A potem nastopi drugi, bistveno krajši del filma, ponedeljek. Rez med obema deloma je oster in nenaden (kot žal pač so ponedeljki) in pretrga intimno zgodbo s posnetki demonstracij zdaj že nekdanjih zaposlenih v Muri. Nekoliko kasneje nadaljuje z očetovo zgodbo in ponovno ujame tisti pristni ritem iz prvega dela, vendar je celotna podoba filma že vržena iz tira. Vsekakor namenoma, saj film hoče tudi opozoriti na težave delavcev, vendar pa se pojavi občutek, da je ta vložek premalo dodelan in izpiljen. Ravno tako je naraven, saj je dokumentarističen, vendar pa daje vtis, da je “umetno” vstavljen v to pristno zgodbo, ki si vsekakor zasluži 70 minut vašega časa.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2010.

Foto: Liffe