Janez Burger: “To ni film, ki ga lahko posnameš na telefon”

Letošnji kulturni praznik bo prinesel tudi premiero filma Circus Fantasticus, zmagovalca lanskega Festivala slovenskega filma. Film je režiral Janez Burger, ki je s tretjim celovečercem že tretjič prejel glavno nagrado festivala in znova prikazal velik presežek glede na prejšnje delo. Že samo to, da je Circus Fantasticus film brez dialogov, dokazuje ambicioznost projekta, uspešnost same izvedbe pa režiserjevo mojstrsko obvladovanje medija. Tudi o tem smo se z Janezom Burgerjem pogovorili v intervjuju.

Zakaj Circus Fantasticus nima dialoga?

Idejo za film sem dobil ravno okrog 11. septembra 2001, nato je dve leti zorela, preden sem napisal scenarij. V tistih dogodkih, pa tudi ob balkanskih vojnah in invazijah na Irak in Afganistana, sem ugotovil, da v vojni besede izgubijo pomen, ker so le nosilci vojaške propagande, laži, podtikanj, torej manipulacij. Tako sem se odločil, da bom naredil vojni film in da bo ta film brez besed.

Brez dialogov ste seveda imeli bolj odprte roke pri izbiri zasedbe; najbrž sicer nikoli ni bila ideje, da bi lahko vse našli v Sloveniji.

Ne, v Sloveniji nimamo toliko cirkusantov. Zato smo avdicije naredili v Parizu in Berlinu, nekaj smo jih dobili tudi prek spleta. Prijavili so se sami vrhunski artisti, tako da so v filmu trije iz Cirque du Soleil, eden od njih je večkratni svetovni prvak v gimnastiki, pa ruski prvak, pa evropski prvak, eden je švicarski kolesarski prvak in četrti v Evropi, druga kitajska prvakinja v gimnastiki …

Zakaj drugim slovenskim filmom ne uspe, da bi bili videti približno tako dobro kakor Circus Fantasticus?

Gremo mi po svoje je videti zelo dobro, za njihov proračun celo osupljivo. Nekateri slovenski filmi so videti zelo dobro, nekateri  pač ne, ampak to je tudi zelo odvisno od proračuna. Če ne bi imel takega proračuna, ne bi mogel posneti takšnega filma. Circus Fantasticus ni film, ki ga lahko posnameš na telefon.

Slovenka je imel podoben proračun, okrog dva milijona, pa ni videti.

Piran/Pirano je dobil več denarja od Sklada kot Cirkus, a ni videti tako dober. Odvisno je, kdo ta film dela.

Piran/Pirano je tudi režiserjev prvenec.

Vem, ampak za snemalca, scenografa in kostumografa to ni bil.

Proračun vašega filma je bil 2,5 milijona evrov; eno truplo na obali naj bi stalo 10.000 evrov. Ste si tako velik proračun zamislili že pri scenariju?

Na podlagi scenarija naredi producent proračun in to je bilo vračunano. Tudi mene je presenetil podatek, da ena lutka stane 10.000. Tako da smo kombinirali, imeli smo tri lutke, drugo so bili statisti, ker so bili cenejši. Če snemaš od daleč, se ne vidi tako dobro, za bližnje posnetke smo imeli lutke.

V intervjujih ste omenjali polena pod noge Sklada in drugih institucij, bi povedali več o tem?

To se nanaša na to blazno čudno delovanje Sklada v tem času, ko je film iskal  sredstva. Verjetno se ne dogaja vsak dan, da bi slovenski film več kot pol denarja pripeljal od zunaj. To je producentu Jožku Rutarju uspelo, od Sklada pa nekaj let ni bilo nič.  Scenarij za film je bil najprej najbolje ocenjen, a so rekli, da ni denarja, potem smo dobili denar iz tujine, pa so rekli, da je scenarij slab, in tako se je dogajalo nekaj let. V istem tednu je bil scenarij na Sundancu izbran med tri najboljše iz Evrope, Sklad pa je poslal kopirano zavrnitev iz prejšnjega leta. Človek ima občutek, da je nekdo namerno hotel ustaviti ta projekt.

Zakaj  film v angleščini nosi naslov Silent Sonata?

Ker so pri našem distributerju Fortissimo Films ugotovili, da je letos v obtoku preveč filmov z besedo cirkus v naslovu.

Da, že na Festivalu slovenskega filma sta bila dva.

Ja, že to je znak. Tako so imeli težave, ko so ponujali film festivalom in distributerjem, ki so jim rekli, da so ga že videli, a so mislili kak drug film. Tako so predlagali 35 naslovov in smo se za enega odločili. Na začetku se mi je Silent Sonata zdel čuden naslov, ker sem bil navajen na Circus Fantasticus. Potem pa sem ugotovil, da bi tudi sam verjetno raje šel gledat film z naslovom Silent Sonata kakor Circus Fantasticus, ker me cirkus ne zanima. V Sloveniji pa je ostal Circus Fantasticus, ker je že pobral toliko nagrad in je že tako znan, da nima smisla spreminjati.

Na spletni strani vabite ljudi, naj napišejo svojo prvo misel po ogledu filma. Kaj je bila vaša prva misel, ko ste videli dokončan film?

Hvalabogu, da je konec.

No, z vidika ustvarjanja prav gotovo. Kaj pa prva misel, ko ste si po montaži prvič prav zares ogledali svoj film?

Bolj gledam z vidika drugih ljudi. Vsi so bili vsi pozitivno presenečeni, predvsem moja ekipa. Tudi na projekciji v Cannesu je bilo zelo pozitivno vzdušje. Pravzaprav še nisem slišal negativne pripombe. Moram pa priznati, da imam zelo dolg proces po zaključku filma, takrat sem izpraznjen in samo gledam, ali sem kje naredil kakšno napako, ali je zvok dober, ali je kopija dobra, preverjam tehnične stvari. Občutek dobim šele čez pet let, ko spet pogledam film.

Kakšni so potem občutki o filmu Ruševine?

Ruševine sem gledal pred pol leta, ko smo delali popravke za DVD, in sem ga gledal kot film nekoga drugega in mi je bil zelo všeč. V leru sem tudi videl pet let po tistem, ko sem ga naredil, in sem rekel, da sem naredil dober prvi film.

Odpravljate se v Rotterdam, kakšna so pričakovanja glede prikazovanja v tujini?

Glede na to, da imamo eno najboljših prodajnih agencij za art filme na svetu, imam kar velika pričakovanja. Fortissimo Films je podjetje, ki prodaja filme Wong Kar-waija, Jima Jarmuscha in podobnih, tako da je moj film v dobri družbi. Ko so začeli obveščati svetovno filmsko javnost po vseh možnih medijev, je to pristalo v Varietyju, Film Business Asia, Screen International, povsod. Veliko pove tudi podatek, da imamo razprodanih pet projekcij že en teden pred samim festivalom in da imam dogovorjene intervjuje za ameriške revije iz različnih krajev. (Ampak najbolj pomembno je, da se film prodaja in gre v distribucijo. Že zdaj ima distribucijo v šestih državah (Italija, Slovenija, Finska, Švedska, Irska in Srbija). Veliko pričakujem tudi od azijskega trga, ker so Fortissimo Films v glavnem orientirani na Azijo, ki je ogromen trg.

Pogosta kritika slovenske filmske scene je, da manjka scenaristov. A bi lahko rekli, da so slovenski režiserji v osnovi scenaristi, ki iščejo pot kako posneti svoj scenarij?

Slovenski režiserji so večinoma avtorji in vsak išče svoj izraz. Do njega najlažje prideš tako, da začneš pri ideji in prek scenarija prideš do filma. Kar zadeva mene, imam za zdaj toliko svojih idej, da jih ne morem uresničiti v naslednjih 20 letih.

Hollywoodski režiserji vzamejo scenarij ali ga naročijo.

Ja, oni delajo v Hollywoodu, mi delamo v Sloveniji. Tukaj se lahko stokrat odločiš, pa ti na Skladu ne dajo denarja in ne moreš nič. Sklad ne ponuja scenarijev, ni tako kot hollywoodski studii. Tam imajo scenarij, se odločijo, da bi ta bil dober za nekega režiserja, ga pokličejo in rečejo: imamo nekaj zate. Filmski sklad pa ni produkcijska hiša ali studio, TV Slovenija delno sicer tako deluje, vendar je to daleč od pravih produkcijskih hiš, ki naročajo projekte.

Kaj pa, če bi  dobili klic iz Hollywooda, da imajo film za vas?

Na festivalu v Palm Springsu sem spoznal producenta, ki je videl Ruševine. Bil je navdušen in mi je poslal scenarij. Ampak ko sem ga prebral, sem mu rekel, da se meni ne ljubi tega delati. Zdi se mi, da bi s tem naredil korak nazaj. V Hollywoodu je tudi način produkcije popolnoma drugačen kakor tukaj. Nihče te ne upošteva, dokler ne narediš prvega hollywoodskega filma. To mene ne zanima. Ne želim se vlačiti po žurkah po Beverly Hillsu in se dobivati na kosilih z ne vem kom. Se mi ne ljubi, zdi se mi prazno. Pa zelo rad imam Evropo, sem Evropejec. Če bom šel kam ven, bom šel v Evropo.

Ali že pripravljate kakšen nov projekt?

Zdaj pišem nekaj stvari, napisal sem scenarij za kratek film Rdeče in črno, kar bo nadrealistično-politična zombie grozljivka. Govori o rdečih in črnih, ki se bojujejo med sabo, se pobijajo in ne morejo umreti. Naslednji film, ki smo ga prijavili na program Media, je Divine Hunger po romanu Slavenke Drakulić Okus po moškem. Gre za nekoliko kanibalističen triler, ki se dogaja v New Yorku. To bo nekoliko večji film in ga načrtujem za čez približno tri leta. Snemali bomo v New Yorku z mednarodno zasedbo in v angleščini.

Če so Veronika se odloči umreti, ki se dogaja v Ljubljani, posneli v New Yorku, bi lahko tudi obratno …

(smeh) Mislim, da ne bom pristal na kaj takega. Z dobrimi koproducenti se da tudi to izvesti.

Tretji projekt nosi naslov Avtošola in ravnokar piševa scenarij z Ano Lasić. Gre za nizkoproračunski film, ki ga bomo posneli s fotoaparatom, večina se dogaja v avtu.

Zadnja stvar  pa je nizkoproračunski irski film z naslovom Window, ki bi ga posneli na Irskem. Gre za nizkoproračunski film, trije igralci v petih prostorih, ki bi bil skoraj povsem irski, edino jaz bi sodeloval kot scenarist in režiser.

Načrtujete še kakšno sodelovanje z Janom Cvitkovičem?

Skupaj imava produkcijsko hišo Staragara, ampak prav skupnih filmov trenutno nimava v načrtu. On končuje svoj film Archeo, jaz pa tudi imam zdaj svoje filme. Morda bova na stara leta skupaj posnela nadaljevanje V Leru, v domu za ostarele, in bom jaz takrat igral, on pa režiral.

Na sončni strani ruševin

Janez Burger je vstopil na slovensko filmsko sceno s prvencem V leru, črno-belim filmom, postavljenim v študentski dom, ki je osvojil večino glavnih nagrad na Festivalu slovenskega filma in v domače kinematografe privabil kar 60 tisoč gledalcev. Pred tem je diplomiranec praške FAMU vodil gledališko skupino Burgerteater in snemal tv oglase. V  leru je zgodbo o Diziju, ki kar vztraja v ležernih in brezciljnih ciklih kvazi-študentskega življenja, dokler ga ne spremeni nov cimer, bruc, z nosečo punco, obogatil s peščico živih in zabavnih likov, ki so bili hkrati povsem domači, a niti najmanj doma v “slovenskem” filmu. V leru je predstavil tudi soscenarista in glavnega igralca Jana Cvitkoviča, ki se je kasneje izkazal kot mednarodno uspešen režiser (Kruh in mleko, Odgrobadogroba), z Burgerjem pa sta kasneje tudi ustanovila produkcijsko hišo Staragara.
Po uspehu V leru se je Burger lotil novega projekta, filma o gledališki predstavi z naslovom Ruševine. Čeprav se zdi koncept filma o gledališču nekoliko preveč “umetniški”, so Ruševine dejansko slonele na prikazu pristnih osebnih odnosov med močnimi in samosvojimi liki. Kritike je film prepričal, saj je osvojil večino nagrad na FSF-ju, pa tudi mednarodno je bil dobro zastopan, čeprav v domačih kinematografih ni ravno ravno pustil velikega vtisa.
Eden Burgerjevih najbolj zanimivih projektov pa je kratki film Na sončni strani Alp, ki prikazuje (stereo)tipične scene iz slovenskega življenja (odnose v družini, med sosedi, pohod na Triglav), le da vse like odigrajo temnopolti igralci.

Prvič objavljeno v Vikendu febturarja 2011.

Pri pripravi intervjuja je sodelovala urednica Vikenda Mateja Košir.

Spodaj sledi del intervjuja, ki ga v Vikendu ni bilo mogoče objaviti zaradi omejenega prostora.

********

Janez Lapajne ni želel, da bi njegov film Osebna prtljaga predvajali v Koloseju, saj ga je pri ogledu prejšnjega filma motilo, da gledalci med filmom kričijo, jedo kokice in nimajo odnosa do samega filma. Ekskluzivno predvajanje je zato dal Kinoteki. A je vas vodil podoben motiv pri izbiri Kinodvora?

Nekaj podobnega, ker se mi zdi, da je ta film de facto bolj za v Kinodvor. Tudi sam bi ga šel raje gledat v Kinodvor. Druga stvar je, da bo v Kinodvoru na sporedu dlje, kot bi bil v Koloseju, ker te tam hitro umaknejo s sporeda, če dvorana ni polna. Na primer Ruševine so se predvajale ob petih popoldan v Kinu Vič. Kot sem jaz razumel, pa multipleksi tudi niso želeli imeti tega filma. Tako da trenutno bo od multipleksov, samo v Planetu Tuš v Celju, sicer pa bo v vseh manjših kinih.

Pri mednarodnih koprodukcijah so pogosta tudi pogojevanja, da je zaradi financiranje potrebno uporabiti igralce, ekipo ali lokacije iz določene države. A je bilo kaj tega v Circus Fantasticus?

Ne, šlo je za odlično koprodukcija. Pogosto se sicer dogaja, da se postavljajo zahteve, ki so na škodo filma. Da, na primer nemški koproducent, pogojuje sodelovanje slabega nemškega snemalca. A tukaj ni bilo tako, vsi koproducenti so filmski navdušenci. S Finske je na primer snemalec, ki ima svoje produkcijsko podjetje in se je odločil za sodelovanje, ker mu je bil všeč koncept. Švedi so se vključili šele v poprodukciji, tako smo celotno poprodukcijo delali v Göteborgu in Stockholmu in ker imajo navezavo z laboratorijem v Londonu, smo delali kopije tam. Irci so prišli iz čistega navdušenja in so nam dali svoje najboljše ljudi in lokacijo. Mrtve vojake, lutke, so delali oni, imajo najboljšega izdelovalca lutk, ki dela tudi za grozljivke in ZF. Prav tako so nam dali oskarjevca Roba Flanagana, ki je eden najboljših evropskih zvočnih mojstrov. Naredil je celoten zvok, od tega, da ga je posnel, do tega da ga je potem mešal. Običajno je to ločeno.

Ustaljena žaljivka za naš film je, da je slovenski, ampak Circus Fantasticus se zdi najbolj netipično slovenski, med drugim s tem, da je produkcija bistveno nad nivojem, ker je film vizualno osupljiv, nekaj prizorov pa celo antologijskih. A je razlog v tem, da je direktor fotografije Diviš Marek Čeh?

Ne, ni razlog, da je direktor fotografije Čeh. Diviš Marek je moj sošolec iz akademije v Pragi in je zelo dober snemalec. Avdiovizualna podoba tega filma pa je odvisna od cele ekipe, tudi od scenografije Vasje Kokalja, kostumov Alana Hranitelja, maske Alenke Nahtigal, montaže Miloša Kaluseka, glasbe Drage Ivanuša in zvoka Roberta Flanagana. Vse skupaj se mora pokriti. Film nikoli ni dober samo zaradi enega človeka, zmeraj zato, ker se najde ekipa, ki odlično sodeluje. Če pred kamero postaviš slabe kostume in greš snemati na obupno lokacijo, ti tudi češki snemalec ne bo kaj dosti pomagal.

Če bi bila produkcija slovenska, kot je bilo mišljeno pred leti, a bi bilo izvedljivo dobiti take talente?

Ne, nikakor. Nikoli ni bilo mišljeno, da bi to bila samo slovenska produkcija, ker je film predrag. Potem bi porabili celoten letni proračun Filmskega sklada, ali ga celo presegli. Zato je Sklad dal manj kot polovico.

Glede na vse menite, da je stanje v Skladu zdaj bolje?

Ne vem kaj točno se dogaja tam. Kot jaz razumem, naj bi se dajalo prednost nižje proračunskim projektom, kar bi pripeljalo do deprofesionalizacije in voluntarizma v filmu. Kar mislim, da so napačne ideje. To je tako kot da bi se odločili zapreti vsa gledališča, nato pa z 10 odstotki proračuna delati ulične predstave. To verjetno ne bilo dobro. S filmom pa se tako dela, namesto da bi v film vlagali več denarja v film, ga bo manj.

Sicer se tudi z malimi vložki včasih da dobiti odlične rezultate, recimo Škafarjev Oča je odličen, pa ga je uspel posneti s preostankom Skladovega proračuna.

Strinjam se, da lahko z malim proračunom narediš tudi dobre filme, ampak ne more pa to biti filmska politika cele države.

A je bil edini film, ki je doživljal tako usodo?

Ne vem kako je bilo z drugimi filmi, ampak nihče drug ni pripeljal milijon evrov iz tujine, vmes pa so se snemali filmi za Skladov denar, ki niso videti tako dobro kot Circus Fantasticus.

Naš nekdanji sodelavec Dražen Štader je imel zelo podobno izkušnjo, scenarij odobren in potem zavrnjen.

Mislim, da bi na Filmskem skladu moral en direktor ostati cel mandat, da lahko izpelje program. Sistem pa bi moral biti stabilen, ker če se direktorji stalno menjavajo in vsak hoče vse spremeniti do temeljev, potem sistem ni stabilen in se producenti zelo težko odzivajo na stalne menjave, pravila igre. Predstavljajte si, kako bi delovalo Gorenje, če bi se na pol leta  v njem zamenjal direktor in vsak od njih hotel zamenjati celoten program pralnih strojev in hladilnikov.

Najdlje je do zdaj zdržal Filip Robar Dorin, ki je tudi sam filmar. A se vam zdi dobra ideja, da to dela filmar? Zdaj je to službo prevzel kritik, Samo Rugelj.

Vseeno mi je kdo dela, ampak naj dela dobro, naj pripelje več denarja v slovenski film in naj naredi neka ustaljena pregledna pravila igre. Lahko je tudi jedrski fizik, samo da bodo stvari funkcionirale.

Je bil FSF premiera, ali je bil Circus Fantasticus že prej kje prikazan?

Prvič je bil prikazan maja na festivalu v Cannesu, ampak je bila zaprta projekcija samo za povabljene, distributerje in za festivale.

Projekcija na FSFju je bila osupljiva, mislim, da je šokirala večino ljudi.

Ne vidiš vsak dan takšnega filma.

Artiste ste izbirali na avdicijah. Kako ste pa se odločili za Leona Lučeva in ostale?

Lučeva sem videl v Grbavici in sem takoj vedel, da je on pravi človek za ta film. Ko sem ga poklical, sem izvedel, da je bil dejansko v vojni, se boril v prvih linijah v hrvaški vojni. Torej ima vojno v sebi in glede na to, da sem naredil film, ki je brez dialoga, je glavna oseba morala imeti to vojno v sebi in jo nositi v sebi, seveda pa je tudi odličen igralec. Za vlogo hčerke v filmu je on predlagal Luno Zimić Mijović, ker sta bila skupaj v Grbavici in sta prijatelje ter zelo dobro delujeta skupaj. Potem pa sem jima dodal še Marjuto Slamič in Devija Bragalinija in so se zelo hitro zaštekali kot družina.

Lučev je zadnja leta v vseh najboljših in najbolj gledanih filmih.

On je  na hrvaškem čista zvezda. Greš z njim na pijačo in nimaš miru.

Moram pohvaliti tudi vašo spletno stran. Pri slovenskih filmih je problem, da pogosto zmanjkajo te malenkosti, ki bi gledalce privabile v kino. Ali menite, da drugim zmanjka energije na tej točki?

Odvisno kako se lotijo. Mi smo se pri Odgrobadogroba veliko naučili, tako da imamo zdaj veliko izkušenj. Imeli smo tudi srečo, da je sonce.net neke vrste naš sponzor. Zanimalo jih je kako promovirati filme, želeli so se naučiti teh stvari in so se pridružili z vsem navdušenjem. Smo pa na tem delali že ves čas, imeli smo odličnega fotografa na snemanju, snemal se je “making-of”. Izdali smo tudi knjigo. Precej delamo tudi na promociji, ker je treba.

Kaj pa drugi večji festivali, se jih boste udeležili?

Ne hodim preveč rad na festivale. Če bo kaj zelo odštekanega, bom šel. Enkrat sem šel v Sibirijo, to se mi je zdelo zanimivo. Vedno grem v Rotterdam, ker imam tam vedno svoje premiere. Da bi si pa vzel pol leta ali leto dni časa in hodil na vse festivale, pa se mi ne da, pa tudi drugega dela imam dovolj.

Kevin Smith je nedavno na Sundancu odkupil distribucijske pravice za svoj film za 20 dolarjev in rekel, da je glavni problem filmov distribucija. Da je treba film promovirati na svoj način in da bo sedaj hodil naokrog in se dogovarjal s kinodvoranami. A se vam zdi, da je tudi v Evropi tako ali zadeve tukaj čisto drugače delujejo ?

Sistem v Evropi je zelo dober, ampak ga je treba tudi uporabljati. Zdi se mi, da ga Slovenci ne znajo. Razvoj filma Circus Fantasticus je tipičen primer dobrega sodelovanja, saj so sodelovali evropski skladi, evropske koprodukcijske mreže in filmski marketi. Če bi le spodbujali takšne koprodukcije, ne pa samo govorili o njih. Poznam kar precej direktorjev evropskih skladov in oni sami pridejo do tebe s predlogi za sodelovanje, izmenjave in projekte. Tukaj pa še nisem zasledil direktorja filmskega sklada, ki bi deloval na ta način, hodil na filmske markete, se dogovarjal z drugimi direktorji filmskih skladov in inštitucijami. Verjetno tudi zato, ker je bil vsak na položaju samo eno leto ali manj, preden so ga zamenjali. Če imaš pet ali sedem držav, dobiš takoj podporo programa Media za distribucijo. Tako da to je zelo dobro urejeno, ampak prepričati te na Skladu je težje.

Tudi v drugo smer ne deluje. V naših kinematografih je zelo malo evropskih filmov. V Ljubljani imamo eno dvorano, kjer se predvajajo ti filmi in torej sta lahko največ dva filma hkrati na sporedu. Avstrijski Gradec je podobno veliko mesto in tam je pet malih kino dvoran.

To je velik problem, ker nimamo kinodvoran. V Kinodvoru sem jih vprašal, kako dolgo bodo predvajali film. Odgovorili so, da največ štiri tedne. Tudi če bo razprodan, ga morajo vzeti s sporeda, ker nimajo še ene dvorane. Zraven pa je bivši Kino Kompas, prazen. Kino Komuna je prazna. Treba bi bilo imeti male dvorane. Zdelo bi se mi fajn, da bi se film kasneje predvajal še v kakšni malo dvorano, recimo prikazoval dvakrat na teden. Po vseh drugih državah je tako. Na Češkem so filmi v obtoku po eno leto. Če pri nas filmu v prvem vikendu ne gre dobro, pa leti s sporeda. Ali pa ga, kot v mojem primeru, sploh nočejo imeti.

Foto: http://www.circusfantasticusmovie.com/

Leave A Comment