Glavni pobudnik filma je scenarist David Seidler, ki uvršča kralja Jurija VI med svoje osebne junake, saj se je v mladosti tudi sam boril z jecljanjem. Te teme se je lotil pred petimi leti, ko je zbolel za rakom. Ko je scenarij dokončal – in tudi uspel preboleti raka – ga je pokazal ženi, ki mu je predlagala, naj raje poskusi spisati dramo. Ponovno se je lotil dela in kmalu tudi dokončal dramo, a do premiere na West Endu ni prišlo, saj so se producenti raje odločili posneti film.

Vzroka za preskok gledališkega odra sta dva: nad predelavo drame v film sta se zelo hitro navdušila Geoffrey Rush, eden izmed peščice igralcev, ki je v karieri prejel vse najprestižnejše nagrade (oskarja, emmyja, tonyja, bafto), in Tom Hooper, britanski režiser s pestrim renomejem v televizijskih produkcijah. Rush se je projektu pridružil kot producent in se kot Avstralec zagrel za vlogo kraljevega terapevta za govor Lionela Logua, prav tako Avstralca. Rush se je vlogi popolnoma posvetil in vanjo vnesel ves tisti žar, ki je vel iz vsake njegove dosedanje biografske upodobitve – maničnega Petra Sellersa v Življenju in smrti Petra Sellersa, trdnega Sira Francisa Walsinghama v Elizabeti, družbeno kritičnega Markiza de Sada v Škandaloznem peresu, strogega Leva Trockega v Fridi in seveda artističnega pianista Davida Helfgotta v oskarjevskem Sijaju.

Tako je bilo treba najti še igralca in igralko za kraljevski par, ki bosta kos Rushu. Helena Bonham Carter je že desetletja prva izbira, ko se gre za kostumsko dramo, saj se je v začetku kariere celo šalila, da si bo odstranila rebri, da bi lažje nadela korzet. Zadnja leta se je največ pojavljala v filmih svojega moža Tima Burtona, a tudi on jo je v Alici v čudežni deželi in musicalu Sweeney Todd stlačil v korzet. No, ne glede na to kakšna oblačila in koliko maske je Bonham Carterjeva nosila na sebi, pa je zmeraj prikazala dovršene, celovite in svojevrstne like, tako v klasikah kot so Howardov kot kot tudi v Klubu golih pesti, in celo v Planetu opic.

Colin Firth se na prvi pogled ne zdi najboljša izbira za kralja Jurija VI. Za začetek je nekoliko preveč buckast. Poleg tega ga je krepko preveč zaznamovala vloga D’Arcyja v BBC-jevi seriji Prevzetnost in pristranost, ter nato še variacija na ta lik v Dnevniku Bridget Jones. A po vseh letih igranja zelo podobnih likov, od Zaljubljenega Shakespeara do Pravzaprav ljubezen, je lani s filmom A Single Man, ki ga pri nas žal nismo videli, povsem očaral kritike in gledalce ter zasluženo osvojil Bafto. Po takšnem preskoku in kljub Mamma Mii! je bilo kar naenkrat jasno, da je Firth daleč najboljša izbira za glavno vlogo. In tako ob ogledu filma tudi vi ne boste v njem več videli D’Arcyja, temveč kralja Jurija in eno najboljših igralskih interpretacij zadnjega leta.

Ocena filma.

Fotografije: http://www.kingsspeech.com