O mladoletnem zaporniku in nevidni kameri. Ocena 5 od 5. Dokumentarni film. Na sporedu v Kinodvoru, od 22.3. v Udarniku

Režija: Jasna Krajinovič

Damjanova soba je v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Damjan je obsojeni morilec. Mladostnik s težavami v družini, ki je zašel v slabo družbo in iz vsega odnesel najslabše. To ni izgovor, to je dejstvo. Dokumentarni film Jasne Krajinovič ga spremlja med posedanjem v celici, ob ustvarjanju ročnih del, med izpiti, ob praktičnem pouku frizerstva, telovadbi, obisku starih staršev, celo med telesno preiskavo ob vrnitvi v zapor in na začetku svobodnega življenja, ki je vse prej kot uresničene sanje.

Prikaz zaporniškega življenja v Sloveniji in tudi v Evropi ni ravno nekaj vsakdanjega, a televizijski dokumentarci in prispevki informativnih magazinov na to temo so vseeno dokaj pogosti. A vsekakor ne takšni, kot je Damjanova soba.

Vendar pa izjemnost tega filma ni v sami tematiki (ta je predstavljena korektno in pristno), ampak v načinu, kako avtorica prikaže protagonista in njegove bližnje. V dokumentarnem filmu je kamera  zmeraj nemi opazovalec dogajanja, a nikoli neviden. Ljudje govorijo vanjo, razložijo ali prikažejo nekaj povezanega s temo filma, se obračajo proč, da kaj zakrijejo … No, ne v filmu Damjanova soba. Tu kamera stoji v prostoru in dokumentira dogajanje, se premika za liki, a nihče niti za trenutek ne daje občutka, da jo sploh zazna. Tudi kadar Damjan sam v sobi razlaga svojo zgodbo, je to bližje notranjemu monologu kot pa pripovedovanju. In to je, ob odsotnosti boljše definicije, umetnost.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2011.