Igralka, katera čas še prihaja, kot se je pred leti na neki prireditvi pošalil Jure Longyka, je očitno dočakala svoj trenutek, saj je z vlogo v kritiško proslavljenem filmu Policist, ki je trenutno na sporedu naših kinematografov, odprla LIFFe, prej pa se je že proslavila na festivalu Sundance. Dejstvo, da v intervjujih nerada govori o zasebnem življenju, smo v Vikendu izrabili in izvedeli vse o tem, kako je delati ob boku mednarodno priznanih filmarjev, kot sta Brendan Gleeson in Don Cheadle.

Vlogo v filmu Policist ste dobili, ker ste bili na avdiciji za film Drevo življenja. Kako sploh dobiš priložnost za takšno avdicijo?

To je precej neverjetna zgodba in za vse je pravzaprav kriva Barbara Predin, ker mi je omenila, da bo v Ljubljani igralski seminar, ki ga bo imela tuja casting menedžerka. Seminarja sem se udeležila, menedžerka pa je pobrala naše e-poštne naslove in čez dva meseca sem dobila povabilo na avdicijo za glavno vlogo v filmu Drevo življenja Terrenca Malicka.

Kako dolgo potrebuješ, da se prepričaš, da to ni nezaželena pošta (spam)?

Če je ne bi poznala, bi najprej pomislila, da gre za spam, tako pa sem vedela, da mi piše oseba, ki nas je pred dvema mesecema učila. Torej, šla sem v London, kjer sicer nisem spoznala Malicka, ampak sta bila tam casting menedžer in snemalec. Avdicija je bila težka, z ogromno improvizacije in branjem besedila v stari angleščini. Že med avdicijo so bili zelo skrivnostni glede filma, tako pravzaprav nisem vedela, za kaj gre. Iskali so nekoga, ki je eteričen, ima rad živali, otroke, tak je bil opis vloge. Po uri avdicije sem bila izčrpana, ampak zadovoljna, ker sem imela dober občutek, in čez približno tri tedne so me poklicali, da sem prišla v ožji krog. To je bila zame že zmaga. Nato sem odšla v Pariz na drugi krog, a na koncu nisem bila sprejeta. Ekipa Policista je nato zame izvedela od Malickove ekipe. Ko so iskali so nekoga iz tega dela Evrope, jim je Malickova ekipa pokazala moje posnetke in dobila sem vabilo na avdicijo. Avdicija za Policista je bila drugačna, saj sem brala dejanske scene iz filma, medtem ko je bila pri Drevesu življenja že avdicija metafizična.

Glede na to, da Malick o filmu do premere ni hotel povedati nič konkretnega, bi bilo nenavadno, če bi igralcem na avdiciji dal natančna navodila.

Točno tako, bili so zelo skrivnostni. Šele pozneje sem izvedela, da v filmu igrata Brad Pitt in Sean Penn, a nisem razumela, kako naj bi se v to vključila jaz s svojo vzhodnoevropsko angleščino. Pozneje sem brala intervju z Radetom Šerbedžijo, v katerem je omenil, da se je z Malickom pogovarjal za vlogo v filmu Drevo življenja, ampak se je nato Malick odločil za Brada Pitta. Možno je, da je imel Malick dve različici. V kateri kombinaciji me je videl, pa najbrž ne bom izvedela.

Koliko velik pritisk je za človeka, ko ugotovi, da je v filmu z nominirancem za oskarja, kot je Don Cheadle, in priznanimi igralci, kot sta Mark Strong in Brendan Gleeson?

Po avdiciji sem izvedela le, da sem dobila vlogo v irskem filmu, in sem bila že zaradi tega navdušena. Potem sem v e-pošti izvedela, da v filmu igrata tudi Cheadle in Gleeson. Zdelo se mi je super, hkrati sem bila rahlo živčna, ampak pritisk ni bil tako močan, ker sem si rekla, saj so me izbrali na avdiciji, saj nisem dobila vloge s pomočjo vez. Tako sem tja prišla precej samozavestna in k zadevi pristopila enakopravno, oni pa so bili enaki do mene, nato pa se je strah razblinil. Ko si tam, se ti ne zdi nič čudnega, ker so samo ljudje in se normalno pogovarjaš. Šele ko prideš domov, z distanco dobiš občutek, kje si pravzaprav bil.

Kako pa sami gledate na razliko v kakovosti igre? Denimo v filmu Nevarna metoda se opazi, da je Viggo Mortensen boljši kakor Michel Fassbender. Čeprav sta oba odlična igralca. Podobno se tudi med vami in Brendanom opazi razlika in zanima me, kako jo vidite vi?

A, bejž, bejž…(smeh) Gleeson snema filme že 20 let, tako da je to logično. Poleg tega se Gleeson pojavi v glavni vlogi, jaz v stranski. Tudi vloga je zapletena, saj Gabriela nima veliko, s čimer bi lahko igralec delal. Večina stranskih vlog v scenariju ni razdelanih, smo sateliti okrog Brendanovega lika Boyla. Jaz in njegova mama (Fionnula Flanagan) sva v filmu zato, da pokaževa, da je Brendan pozitivec, ker samo do mene in mame pokaže čustva, drugače pa je sarkastičen. Seveda je Brendan super, veliko več izkušenj ima, in da sem imela kot igralka možnost delati z njim, je zame uspeh. Poleg tega pa je njegov lik veliko bolj zanimiv kot Gabriela. Menim pa, da je nisem odigrala na prvo žogo. In predvsem je pomembno, da tako menijo tudi režiser John McDonagh, Brendan Gleeson in ameriški Variety, pa še kdo.

Ste jih poskušali prepričati, da bi vlogo spremenili v Slovenko?

Ja, a že ko sem to omenila v intervjujih, sem se hitro spomnila, da ne more biti Slovenka, ker smo v EU in ne potrebujemo vize za Irsko. Zanimivo pa je, koliko ljudi se je ob to spotaknilo. Ko Rade Šerbedžija igra Srbe, Ruse, Ukrajince, je vse v redu, če jaz igram Hrvatico, pa je problem. Ampak sem Hrvatica z argumentom.

Igrali ste tudi v hrvaški nadaljevanki Pod srečno zvezdo…

Ja, ampak tam igram Slovenko, tako da se nekako izenači.

Če se vrnemo k Policistu. Kakšna je razlika v produkciji? Sicer je šlo za neodvisen film, ne za hollywoodsko produkcijo, ampak razlike vseeno so.

Ja, to ni bil Hollywood, ampak vseeno so tudi za Slovenko, ki igra Gabrielo, lepo skrbeli. Vsak igralec je imel svojega šoferja, ki je prišel pote in te odpeljal na prizorišče snemanja. Stanovali smo v lepih hotelih, na snemanju sem imela svojo prikolico, kamor sem se lahko umaknila. Meni se je zdelo, da nič ne manjka, in sem razmišljala, kako je šele pri hollywoodskih filmih.

Glede na to, da ste že delali kot asistentka režije, ste zagotovo opazili še kakšne razlike.

Definitivno je drugače, denimo asistent režije ni samo eden. En ima čez igralce, drugi logistiko, tretji je pri kamerah. Režiser John Michael McDonagh je imel vse že zelo razdelano, tako da ni bilo nekega daljšega čakanja, ki smo ga vajeni. A tudi če se je kdaj zavleklo, se nihče ni pritoževal. Vse je bilo umirjeno, to je bila zame glavna razlika. Res lepa ozračje v tem mrzlem vremenu.

To je za vas vsekakor veliko priznanje in vam najbrž tudi odpira marsikatera vrata?

Ja, odpira, sem že dobila nekaj e-sporočil iz tujine, v katerih so pohvalili mojo igro v Policistu in me vabili na avdicijo. Predvsem bi bilo pametno iti ven, da bi bila sredi vsega. Ker ta zgodba je res splet naključij ali usode, kdo ve, bila sem ob pravem času na pravem mestu.

Kaj mislite z ven? London, Los Angeles?

London, New York ali Los Angeles, ampak to ni preprosto uresničiti, sem že malo v letih (smeh). Če se ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kje bom živela in kaj bom jedla, da bi lahko hodila dva meseca na avdicije, bi takoj šla, vendar je za to potreben denar. Vsekakor moram najti tudi dobrega agenta …

Vas morda pri slovenskem filmu jemljejo manj resno, ker niste obiskovali AGRFT?

Precej slovenskih režiserjev in igralk in igralcev, ki jih spoštujem, mi je dalo pozitivne kritike. To mi veliko pomeni. Morda se komu včasih zdi, da skačem v zelje, ker nimam akademije, zato mi precej pomeni, da so me sprejeli ljudje iz stroke. V Sloveniji pogosto niti ne izvem za avdicije, ker imajo prednost igralci iz akademije. Če pa že grem na avdicijo, se ponavadi dobro odrežem, a nekatere skrbi, da me ljudje preveč poznajo kot Katarino Čas.

S kom od velikih imen bi si še želeli delati?

Liam Cunnigham je strašansko zabaven, pa ujela sva se. Z ekipo smo se veliko družili tudi na festivalu Sundance. Mark Strong je tudi super, vedno igra negativce, a je zasebno zabaven in prijazen. Ko smo med snemanjem v Dublinu šli na pijačo, me je v nekem trenutku spomnil na Kramerja iz Seinfelda in sem mu to tudi povedala in smo se precej nasmejali na to temo. Saj mu dejansko ni podoben, ampak takrat je imel neke take kretnje, pa daljše lase. Takrat še ni bil tako znan, mislim, da je pred tem posnel Telo laži, ne pa še Sherlocka Holmesa. Vsi so me dobro sprejeli, verjetno tudi zato, ker se nisem prilizovala, ker nisem prosila za avtograme. In z Brendanom bi seveda še tudi delala. Pa z Johnom McDonaghom in njegovim bratom Martinom McDonaghom, ki je bil koproducent Policista. Oba veliko uporabljata črni humor, ki ga pri Ircih ne manjka. Tako tudi vem, da je bil film Policist izredno všeč Owenu Wilsonu, pa tudi Siguourney Weaver. Martin bo v naslednjem filmu delal z Woodyem Harrelsonom, kar me zelo veseli, ker Woodyja obožujem.

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2011.