Na sporedu ob ponedeljkih ob 20.05 na HBO.
Filmske ali TV priredbe kultnih knjig z množico vnetih oboževalcev so zmeraj dvorezen meč. Uspešna izvedba lahko prinese slavo, kupe denarja in celo oskarje (glej Gospodar prstanov), neuspešna pa razočaranje, bes in težave v nadaljevanju kariere (glej Štoparski vodnik po galaksiji). Poleg Somraka ima serija knjig Pesem ledu in ognja pisatelja Georga R.R. Martina najbrž najbolj zagrizene oboževalce. Odločitev HBO za snemanje serije, ki jo je zaupala neizkušenima producentoma Davidu Benioffu in D.B. Weissu ter jima namenila okrog 50 milijonov dolarjev proračuna, je bila zelo pogumna. In v sodelovanju z avtorjem knjig nista razočarala, še več, izbrala sta režiserje, ki jih zdaj snubi Disney.

Prva sezona je bila izjemno uspešna in je po začetnih težavah s predstavitvijo ogromnega števila likov, ki je nekatere gledalce odvrnila (ali pa vsaj zmedla), pritegnila precej več gledalcev, kot je imela knjiga bralcev. Pri tem gotovo niso škodili naturalistični in odlično posneti prikazi nasilja in razvrata, vendar gre večina zaslug kakovosti produkcije, dobri igri večine igralcev ter seveda elegantno prepleteni in pogosto šokantni zgodbi. Predvsem z mnogimi smrtmi ob koncu prve sezone.

Zgodba druge sezone se nadaljuje, kjer se je končala prva, in še naprej zvesto sledi strukturi knjige. A spremembe le prihajajo na dan. Te so večinoma posledica dveh dejavnikov. Prvi je, da ni mogoče žonglirati s tako velikim številom likov, zato so nekateri stranski odpadli, z njimi pa tudi delčki zgodbe. Drugi dejavnik, ki že tako obsežno zgodbo še nekoliko razširi, pa je sprememba medija. V knjigah serije Pesem ledu in ognja so nekateri junaki pripovedovalci in tako je v vsakem poglavju dogajanje podano z zornega kota enega od pripovedovalcev. To na ekranu ne deluje učinkovito (oziroma bi bil potreben kak bolj pogumen avtorski pristop), zato imamo gledalci možnost spremljati tudi dogajanje, ki je v knjigi zgolj bežno nakazano. Denimo ljubezensko razmerje med kraljem Renlyjem in vitezom Lorasom Tyrellom in neuspešna konzumacija zakona med Renlyjem in Lorasovo sestro Margaery ter njena politična odločenost, da bo zanosila. Še bolj presenetljivo je spolno razmerje med kraljem Stannisom in svečenico Melisandre, vidimo tudi denimo Theonovo nihanje glede podpore Starkom ali Greyjoyem, medtem ko Tyrionova ljubica Shae postane dekla Sanse Stark. V obsežni sliki, ki jo imajo v glavi le George R.R. Martin in scenaristi, so to zgolj malenkosti, a vseeno malenkosti, ki lahko pomembno vplivajo na tok zgodbe, predvsem pa (morda presenetljivo) likom dodajo globino. Glede na prvo sezono je mogoče opaziti tudi spremembe v montaži, saj posamezni deli precej manj skačejo od enega do drugega lika in tako pustijo zgodbi, da se odvija bolj organsko. Žal smo bili zaradi tega že dva dela prikrajšani za zmaje.

Seveda tudi najboljša zgodba ne more narediti vtisa, če ni primerno predstavljena. Dubrovnik je prekrasen Kraljevi pristanek, saj se pozna, da nenadoma ni več vse posneto pred zelenim zaslonom. Tudi sicer je očitno, da so se pri ustvarjanju prve sezone vsi veliko naučili, tudi igralci. V prvi sezoni je bil težaven predvsem Kit Harington v vlogi Jona Snega, kar bi lahko bilo katastrofalno glede na vse, kar doživi ta lik v drugi knjigi, a je očitno vmes obiskal zelo učinkovit igralski tečaj. Še posebej je dobrodošel podatek, da ima druga sezona občutno višji proračun za potrebe velike bitke pri Kraljevem pristanku in naj bi bila na ravni hollywoodskih filmov. Kar bo vsekakor vredno ogleda.

Prvič objavljeno v Vikendu aprila 2012.