Prihodnji teden bo Portorož ponovno postal slovenska filmska prestolnica, saj bo gostil že sedemnajsti Festival slovenskega filma, prikaz letne domače filmske produkcije. Povezovalni motiv številnih letošnjih del je izpraševanje kapitalizma, bodisi na peklenski poti družine v Infernu, med premraženimi protestniki pred Borzo ali na koncertih slabo plačanih glasbenikov. Predstavljamo celoten pregled igranih in dokumentarnih celovečercev skozi perspektivo njihovih režiserk in režiserjev.

Igrani filmi

Avtošola, režija: Janez Burger

Režiser o filmu: “Avtošola je film o kandidatki, ki začne obiskovati avtošolo, čeprav vozniškega izpita sploh ne potrebuje, in o inštruktorju, ki mu to povsem uniči življenje.” Na festivalu ste prisotni s celovečernim filmom Avtošola in kratkim filmom Sprava, ki bosta tudi predvajana skupaj. Ali je med filmoma kakšna povezava? “Edina povezava je ta, da sem jaz režiser in da sem oba uspel posneti v istem letu.” Doslej ste z vsakim svojim filmom pobrali cel kup nagrad na FSF. Kakšna pričakovanja imate za letos? “Nikoli nisem imel nobenih pričakovanj glede nagrad in jih tudi to pot nimam.”

 Drevo, režija: Sonja Prosenc

Režiserka o filmu: “Drevo je film o ujetosti. Z njo se ukvarja v treh poglavjih skozi tri like, ki jo doživljajo vsak po svoje; devetletni Veli kot fizično ujetost, mama Milena kot ujetost v sistem, iz katerega je težko izstopiti, starejši brat Alek pa je ujet v lastne občutke krivde in odgovornosti. V tem smislu bistvo Drevesa ni ukvarjanje s konkretno o zgodbo v konkretnem času in prostoru, ampak izkušnja stanj, ki privede do premisleka o vrednosti človeškega življenja.” Tako Drevo kot Inferno Vinka Möderndorferja prikazujeta zgodbi o družini v brezizhodnem položaju, ali menite, da gre za zeitgeist? “Če povzamem kritika Wojciecha Sitka z Ars Independent, Drevo ustvarja diskurz o brezizhodnosti in secira družinske vrednote podobno kot antične grške tragedije. V tem smislu tudi občutek brezizhodnosti ni samo odraz našega trenutka v zgodovini. Je večno vprašanje. Najbrž pa je močnejši v obdobjih, v kakršnem se nahajamo zdaj.” Napovednik Drevo

Inferno, režija: Vinko Möderndorfer

Režiser o filmu: “Inferno je sodoben socialen film. Izrazito aktualen, vendar mu aktualnost ni glavno vodilo. Poskušali smo ga sestaviti tako, da se v dinamiki in naraciji dotika splošnih socialnih mest, splošnih socialnih razmerij znotraj družbe, znotraj podjetij, znotraj sindikatov, znotraj družine, ki je pahnjena na rob socialnega preživetja. Naredili smo žanrsko socialni film, ki se ne dogaja samo v Sloveniji, ki se dotika splošnega stanja v svetu. Svet je pekel. To vemo že dolgo. Bog ga je že davno zapustil. Pa ni samo pekel, je džungla. Inferno je zrak, ki ga dihamo.” V filmu ne ponudite preproste rešitve za stisko delavcev. Ali jo sami vidite? “Film ne ponuja nikakršne rešitve. To tudi ni bil naš namen. Želeli smo samo povedati zgodbo neke družine, ki je v svojih stiskah ostala sama, ker so vsi družbeno-socialni mehanizmi zatajili. To je vse. Če bo zgodba gledalca pretresla, se ga dotaknila, bo morda začel razmišljati tudi o rešitvah. To je največ, kar lahko umetnost naredi. Odpira vprašanja. Dobro in gladko tekoče pove zgodbo. Umetnost ne daje odgovorov. Če si to želi, postane političen plakat. ” Napovednik Inferno

Pot v raj, režija: Blaž Završnik

Režiser o filmu: “Pot v raj je romantičen road movie, o fantu in punci, ki se slučajno srečata in pristaneta na jadrnici. Snemali smo lani poleti, brez kakršnih koli večjih sredstev. Na jadrnici smo bili samo štirje – oba igralca, torej Ajda Smrekar in Klemen Janežič, jaz in direktor fotografije Lev Predan Kowarski. Scenarij smo naredili skupaj z igralcema, vsi smo sodelovali že pri kratkem filmu Nad mestom se dani.” Kakšna so pričakovanja? “Presenetilo me je že to, da so nas uvrstili na otvoritveno slovesnost. Najprej nismo niti vedeli, če nas bodo sploh sprejeli na festival, glede na to, da gre za povsem off produkcijo. Bomo videli, kar koli bo, bo fajn. Kar se nagrad tiče pa je tako, da ti malo pomagajo pri kino obisku, pomembno pa je vseeno le, da se ljudi dotakneš.” Napovednik Pot v raj

Dokumentarni filmi

Boj za, režija: Siniša Gačić

Režiser o filmu: “Gre za opazovalni dokumentarec, ki prikazuje slovensko različico occupy gibanja. Po začetnem zagonu in vsem kar se je takrat slišalo, se je nato pokazala družbena resničnost. Aktivisti so opozarjali na probleme, ki so danes še bolj aktualni kot takrat, protestirali, razmišljali o drugačnem, bolj pravičnem svetu, a na koncu velikih sprememb ni bilo. Kljub tej nedobljeni bitki pa aktivisti niso izgubili upanja. Še vedno so dejavni. Delujejo v svojih okoljih.” Kako je bilo snemati dogajanje od znotraj? “Trajalo je dolgo, s presledki več kot leto dni. Čeprav mi je pomagalo kar nekaj kolegov, sem v večini dogajanje pred borzo posnel sam. Pri dokumentarcu je to mogoče, tu ni velikih ekip. S fotoaparati se je odprlo novo poglavje v dokumentarizmu. Za dostopno ceno si lahko privoščiš super opremo. Za dokumentarizem je to odlična novica!”

Fotografija: Katja Goljat in Andrej Firm, FSF

Kaj pa Mojca?, režija: Urša Menart

Režiserka o filmu: “Kaj pa Mojca? se sprehodi skozi slovensko filmsko zgodovino in govori o najpomembnejših in najzanimivejših ženskih likih v slovenskem filmu. Zanimalo me je predvsem, kako so si filmarji predstavljali tipično ali idealno Slovenko in kakšne vloge so ji pripisovali. Ali imamo kakšno nacionalno junakinjo, ki bi bila enakovredna legendarnemu Kekcu?” Pregovorno (sploh pa v esejistiki Mihe Mazzinija) so ženske v slovenski literaturi prikazane kot matere, ki dušijo svoje sinove, da ti ne uspejo postati pravi možje. Ali vi odkrijete drugačno sliko? “Ta stereotip ni nastal povsem brez razloga, čeprav imajo v slovenskem filmu matere tudi drugačne vloge. Je pa res, da se najbolj dobeseden primer tega, kar opisuje Mazzini, pojavi kot (meni osebno precej zabavna) parodija v filmu, za katerega je sam napisal scenarij. Stereotipi so pogosto zelo zanimivi in Kaj pa Mojca? se loti še nekaterih.” V Nekoč je bila dežela pridnih so izstopale lokacije za intervjuje, ozadja scen. Ali ste tudi v Kaj pa Mojca? uporabili kak podoben vizualno samosvoj pristop? “Z direktorjem fotografije Darkom Heričem sva bila zelo vesela, da se je ekipi tokrat pridružil tudi Matej Andraž Vogrinčič, ki je prevzel vlogo scenografa. Ker smo za intervjuje želeli bolj intimno vzdušje, kjer bi bile v ospredju intervjuvanke, smo začasni studio postavili kar v podstrešnem skladišču Viba filma, kjer je Matej Andraž pobrskal med filmskimi lučmi in iz njih ustvaril nekaj zanimivih kompozicij.”

Čas za improvizacijo, režija: Tina Lešničar, Janez Stucin

Režiserka o filmu: “Film je nastal na podlagi serije člankov v Delu, ki so jih spremljali video portreti za spletno stran. Nato sem začela snemati jam sessione kot dušo jazzovske kulture in iz tega so mi nekateri liki postali zanimivi. Po intenzivnih intervjujih z njimi, sem jim začela slediti v njihova domača mesta, Dunaj, New York in Amsterdam. Predvsem me je zanimalo, zakaj so izbrali tako zahtevno in finančno težko perspektivno smer, kaj je tista ustvarjalna nuja, strast, ki jih žene.” Kaj vas je tako pritegnilo na jazzu, da ste o njem posneli film? “Jazz je zame zvok sodobnosti, saj odraža fragmentacijo življenje posameznika na vse strani; jazz mi spravi to v kozmos, saj je v vsej kaotičnosti nek red. Sploh pa je improvizacija miselni preskok, nič ni prepuščeno naključjem; je zelo subtilna in v stiku z ostalimi člani zasedbe. Včasih je kot filozofska debata, en da idejo, drug jo razvije.” Kako pa je prišlo do sodelovanja s sorežiserjem Janezom Stucinom? “Sprva sem snemala sama, ampak brez prave opreme, sploh za zvok. Ko sem dobila sredstva na razpisu, sem izbrala Janeza, saj sem ga poznala že od prej in sem vedela, da je zelo potrpežljiv in profesionalen; prej je delal denimo z Davom Krničarjem, kjer je bilo veliko čakanja na prave razmere. Hitro sva se ujela, potovala naokrog in vse sama snemala, da sva prišla čim bližje cinéma vérité.”

Muzika je džabe, režija: Andraž Kajzer

Režiser o filmu: “Osnovna tema filma je brezplačnost glasbe kot take, torej o glasbenih dogodkih in o ponujanju glasbe v uporabo, torej brezplačno ali pa po konceptu, ki postaja vse bolj priljubljen, name your price oz. plačaj koliko želiš. S spletno revijo Hrupmag spremljamo glasbeno sceno in vidimo, kako se spreminjajo trendi; vidimo recimo glasbenike, ki igrajo brezplačno in imajo publiko, ko zaračunajo vstopnice, pa je precej manj ljudi. Poleg tega smo v glasbo smo vpeti tudi kot organizatorji in založniki.” Kako je film nastal? “Film smo zasnovali kot 15-minuten dokumentarec, ki bi opozoril na tematiko, nakar smo ugotovili, da imamo veliko materiala in bi radi dali več ljudem priložnost, da izpostavijo svoj pogled. Takoj po premieri smo film objavili na YouTubu, da je džabe, heh. Najbolj me je razveselilo, da je bil film nato predvajan po številnih klubih, na FSF pa smo se prijavili, vendar nismo zares pričakovali, da bomo izbrani.” Načrtujete še kak film? “Osebno se ukvarjam z glasbo, urednikovanje Hrupmaga in snemanje tega filma sta predvsem hobija, vendar ne rečem, da se tega ne bom še kdaj lotil.” Cel film Muzika je džabe   Prvič objavljeno v Vikendu septembra 2014.