Nenavadno filmsko doživetje brez mežikanja. Ocena: 5. Drama. 119 minut.

Režija: Alejandro González Iñárritu

Igrajo: Michael Keaton, Emma Stone, Edward Norton, Naomi Watts

Podobno kot lanska Gravitacija je Birdman z vizualne plati nepozaben in revolucionaren film. Režiserja obeh filmov sta dobra prijatelja, filmoma pa je skupen tudi direktor fotografije Emmanuel Lubezki, ki bo skoraj zagotovo spet dobil oskarja. Film je namreč posnet tako, da je videti, kot da bi bilo vse en sam dveurni kader. Tako kot pri Hitchcockovi Vrvi, najbolj slavnem filmu, posnetem v navidezno nepretrganem kadru, je tudi pri Birdmanu ta prijem v službi odmerjanja tempa in akcije, hkrati pa je uporabljen kot zavita pot skozi junakovo vse bolj razrvano duševnost. Skoraj nikoli statična kamera voajeristično sledi junakom po sceni kot nekakšen duh, se ob intenzivnih dialogih vrti okrog njih ter z uporabo učinka paralakse ustvarja prepričljivejšo globino prostora kakor večina filmov v 3D tehniki. Zaradi tega je ogled filma za gledalca fizično naporen, saj brez rezov ni standardnih iztočnic za mežikanje, medtem ko paralaksa sproža iskanje fokusa. Film tudi z vsebinskega vidika ni lahkoten, saj zahteva večjo čustveno angažiranost gledalca. A ker je film tako dober v skoraj vseh pogledih, gledalec vso to “delo” opravi brez večjega truda, saj ga podobe na platnu, zgodba in z dobro igro oživljeni liki zapeljejo skozi dve uri enega najbolj nenavadnih filmskih doživetij. Birdman je nov presežek v opusu Alejandra Gonzáleza Iñárrita. Morda nima surove svežine Pasje ljubezni, patosa Ču do vi to in 21 gramov, ali Babilonovega epskega razpona, a filma kot je Birdman ni posnel še nihče.

Prvič objavljeno v Vikendu februarja 2015.

Napovednik: