Za upodobitev ženske, ki zboli za Alzheimerjevo boleznijo, je igralka Julianne Moore prejela zlati globus in nato še nominacijo za oskarja. V filmu Še vedno Alice je njena postopna preobrazba osupljiva, a pusti številna odprta vprašanja o bolezni, zato smo stopili v stik s Slovenskim združenjem za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija.

V začetku leta smo ponavadi priča poplavi filmov, ki ciljajo na oskarje in druge prestižne nagrade in skoraj vsako leto se med njimi znajde film o boju z neozdravljivo boleznijo. Cinizem gor ali dol, tovrstne zgodbe imajo velik potencial za umetniško izražanje, saj predstavijo močna čustva, neupogljivost in vzdržljivost človekove volje ter dinamične odnose med ljudmi, to pa je osnova za dobro dramo. Še vedno Alice se ne razlikuje od teh vzorcev, saj spremljamo glavno junakinjo, uspešno profesorico lingvistike na univerzi Columbia, ki se ji začnejo pojavljati luknje v spominu. Ko ji zdravnik postavi diagnozo, ji družina stoji ob strani in se trudi skrbeti zanjo, tudi ko se vsak med njimi spopada s svojimi težavami.

Vsakdo je drugačen

Pri Alici bolezen napreduje precej hitro in njen spomin je vse bolj sporadičen, a demenca je ena najbolj raznolikih bolezni, ki se precej razlikuje od pacienta do pacienta. To je ena od prvih stvari, ki nam jih pove Milka Tratnik, prostovoljka pri združenju  Spominčica. V svojem gradivu, ki je dostopno tudi na njihovi spletni strani spomincica.si, imajo navedene prve znake demence (izguba spomina, težave z govorom, izgubljanje stvari, težave z orientacijo …), ki so videti kot ključne točke filma Še vedno Alice. Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence, ki nastane zaradi sprememb v možganih, kjer zaradi kopičenja določenih vrst beljakovin, sicer v telesu običajnih,  pričnejo odmirati možganske celice. Vzroki za nastanek Alzheimerjeve bolezni niso povsem jasni, splošno priznano mnenje večine zdravnikov in raziskovalcev je, da genetika igra ključno vlogo, a da tudi okoljskih vplivov ne gre zanemariti. Bolniki z Alzheimerjevo boleznijo običajno živijo od 10 do 15 let po diagnozi, stopnja razvoja bolezni pa se razlikuje od posameznika do posameznika, prav tako odzivi na zdravljenje.

Skrb za svojce

V združenju Spominčica ponujajo  več vrst podpore tistim, ki skrbijo za bolnike z demenco. Na predavanjih z naslovom Ne pozabi me strokovnjaki predstavijo ključne informacije, ki bi jih moral vedeti vsakdo, ki skuša skrbeti za svojca z demenco. Bolj oseben stik je mogoč prek skupin za samopomoč, ki potekajo mesečno po številnih krajih po državi, kjer je združenje prisotno, poleg tega organizirajo še nekoliko bolj neformalna druženja za izmenjavo informacij in dajanje podpore, imenovana Alzheimer cafe.

Filmi so polepšani, a pomembni

Milka Tratnik je postala prostovoljka pri Spominčicah, ko je 12 let skrbela za svojega moža, in je svoje izkušnje pripravljena deliti tudi z drugimi. Pove, da so “filmi polepšani, ni tako, kot če to doživljaš sam. Podobno je tudi z Beležnico, ki je bila nedavno na televiziji.” Vseeno pozdravlja film Še vedno Alice, saj se iz izkušenj pri svojem prostovoljnem delu zaveda pomena dviganja ozaveščenosti o demenci: “To je zelo kruta bolezen in marsikateri svojec o tem ne želi govoriti, ker je preveč boleče.”

Čim več možganske telovadbe

Zdravila za Alzheimerjevo bolezen ni, so le zdravljenja, ki lahko ublažijo simptome in zavirajo napredovanje. Zdravniki priporočajo psihično aktivnost, koristile pa naj bi tudi vse aktivnosti, ki so sicer priporočljive za zdravo srce, poleg nekaterih zdravil predvsem gibanje in raznovrstna prehrana. Milka  potrdi, da je verjetno za vsakogar dobro, da čim več dela z možgani, tudi zdrav življenjski slog ne more škoditi, opozori pa, da to ni jamstvo za zdravje, saj ta bolezen ne izbira. Za konec ponudi zelo dober in pristen nasvet: “Bolnike moraš imeti rad in to jim moraš pokazati. Čeprav so videti odsotni, čutijo bližino, vedo, kdo jih ima rad, kdo jih poboža, prime za roko in posluša, tudi kadar jih ne razume.”
Napovednik:

Prvič objavljeno v Vikendu februarja 2015.