Maruša Majer: “Vsak snemalni dan je premiera”

V kinu je nov slovenski film Avtošola, v katerem je najbolj markanten lik razvajena in nekoliko zmešana Lija, ki jo upodobi Maruša Majer v svojem celovečernem prvencu. Z njo smo se pogovarjali o igralstvu, značilnostih njene generacije in divji vožnji.

Avtošola je vaš prvi celovečerni film. Pred tem ste v glavnem igrali v gledališču. Kakšen je ta preskok?

V gledališču delam redno, to je pri nas načeloma glavni vir dela za igralce, smo pa seveda vsi veseli filmskih priložnosti. Med študijem sem posnela že nekaj študentskih filmov. To je dobra vaja, da vidiš, kako drugače funkcionira delo na filmu. Zagotovo je dinamika snemanja v takem obsegu kot v Avtošoli, kjer sem imela okrog 20 snemalnih dni, nekaj povsem drugega. Ves čas moraš biti zelo skoncentriran, zmeraj je prisoten občutek, kot da si na premieri. Razlika je tudi v tem, da je v gledališču ista predstava vsak dan odvisna tudi od samega trenutka, gledalcev, da ena ponovitev nikoli ni enaka drugi, na filmu je pa tako, da kar narediš tisti dan, narediš. In mogoče je tudi zato ta občutek, da je ves čas premiera, toliko večji.

 Nekatere predstave, v katerih ste igrali, ste tudi soustvarjali. Ali ste tudi pri Avtošoli imeli možnost soustvarjanja?

Tukaj sem dobila končan scenarij v roke in je bolj ali manj ostal takšen; mislim, da je režiser Janez Burger rekel, da samo ene sekvence iz scenarija v filmu ni.

Sprašujem predvsem, ker lika Vlada Novaka in Vladimirja Vlaškaliča govorita tako pristno mariborsko, da gotovo noben od scenaristov ne obvlada narečja tako do obisti.
Te dialoge sta res sama “prevedla”, ampak to sodi k ustvarjanju lika. Meni je ustvarjanje lika šlo precej gladko; najprej s pogovorom z Burgerjem, nato pa še na vajah z Gregorjem Čušinom in Matjažem Tribušonom, s katerima sem imela večino scen. V tem smislu ima igralec veliko svobode in zdi se mi, da je tudi to nekako avtorski pristop.

V Divjadi in v avtorski predstavi Nisem skušate v liku poiskati predstavnico svoje, milenijske generacije. Ali vidite tudi Lijo, vaš lik v Avtošoli, kot predstavnico te generacije?
Takih ljudi, kot je ona, ne poznam prav veliko. Verjamem, da obstajajo, ampak se morda ne gibam v takih krogih. Ona nima stika z realnostjo in je čustveno nezrela, brez empatije in razumevanja sveta. Vse to pa izhaja iz karantene, v kateri je odraščala, iz popolnega pomanjkanja stika z realnostjo, ker ji ni bilo treba v življenju doslej prav zares nič narediti ne zase ne za kogarkoli drugega.

avtosola-00-l

V Avtošoli ste precej časa tudi za volanom. Ste dejansko vozili?
Nekatere akcijske scene na koncu je hvala bogu zaradi varnosti vseh sodelujočih odpeljala kaskaderka, voznica relija Asja Zupanc. Sem pa imela z njo nekaj učnih ur nevarne vožnje in nato nekaj scen tudi sama odpeljala.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Vsekakor pospeši utrip, ko ne vidiš nič pred sabo, ker imaš na pokrovu motorja montirani dve kameri in voziš po makadamu, poleg tega imaš še dva človeka v avtomobilu, soigralca Gregorja Čušina na sovoznikovem sedežu in tonskega tehnika v prtljažniku. To je pač velika odgovornost, čeprav je bilo večino časa tudi precej zabavno.

Kako pa je potekal trening?
Grdega speljevanja se je bilo kar težko naučiti, saj je povsem obratno kot to, česar se naučiš že pri prvi uri prave avtošole in potem posvojiš tako, da voziš bolj ali manj avtomatsko. Sem pa uživala, ko sem se naučila, kako pripraviti gume do tega, da zares zaškripajo. Asja mi je razložila nekaj dobrih trikov. Recimo, kako ustaviti zelo hitro. V Tivoliju sem morala pospešiti do 45 do 50 km/h in potem ustaviti tik pred kamero.

Ali po tem snemanju z več občudovanja gledate Hitre in drzne?
Ne. Morda z večjim spoštovanjem.

Kaj pa naprej? Bolj gledališče, film?
Ravno sem imela premiero mladinske predstave Vsi junaki zbrani v Mladinskem gledališču v režiji Branka Potočana, v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu pripravljamo Prevzetnost in pristranost: prizorišče Dvojega v režiji Matjaža Bergerja. Mislim, dela imam kar precej (potrka na les, op.p.), za kar sem sploh hvaležna, saj sem samozaposlena. In to je najpomembnejše, treba je čim več delati. Kot igralec hitro izgubiš občutek za deske ali kamero. Pri vsakem projektu imaš na začetku občutek, da še nikoli nisi bil pred kamero oziroma na odru, da začneš z ničle. Ampak s kontinuiteto morda ta občutek malo prej mine.

Je težko držati to kontinuiteto z različnimi mediji, kot so film, gledališče, lutke?
To, da delam različne stvari, me je zelo osvobodilo v zadnjih dveh letih, odkar sem stopila na poklicno pot. Nekako se mi zdi, da se lahko tako pri vsakem projektu bolje osredotočim na to, kar projekt od mene zahteva.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2015.

Napovednik:

Leave A Comment