Korak nazaj za Disney, samopodobo deklet in boj proti motnjam prehranjevanja. Ocena: 2. Pravljica.113 minut.

Režija: Kenneth Branagh

Igrajo: Lily James, Richard Madden, Cate Blanchett, Helena Bonham Carter

Nova, igrana različica Pepelke je v številnih pogledih starinski, da ne rečemo zastarel film. Vizualna podoba, ki jo naslikata režiser Branagh in direktor fotografije Haris Zambarloukos (Thor, Mamma Mia!), je videti kot kičasto presvetljena sanjska scena muzikala iz petdesetih; igra je na ravni začetkov nemega filma, ko so igralci znali igrati samo za oder in so bili na platnu bodisi brezizrazni bodisi pretirani; zgodba je ostala (pre) blizu izvirniku iz 17. stoletja, brez kakršnihkoli posodobitev, s katerimi bi bila relevantna za sedanjost. Prav zadnje je še posebej moteče, saj film predstavlja korenit korak nazaj za Disney, po tem, ko so postavili temelje revizionističnim priredbam pravljic, z vse močnejšimi ženskimi liki. Tako sta junakinji Princese in žabca in Zlatolaske reševali svoja moška, Zlohotnica se je svojemu uprla, medtem ko jih Alica (Alica v čudežni deželi), Merida (Pogum) ter Elsa in Ana (Ledeno kraljestvo) za uresničitev svojih sanj sploh niso potrebovale. In sedaj imamo tukaj Pepelko, brezizrazno junakinjo, ki dovoli svoji mačehi, da jo ponižuje in izkorišča kot služkinjo ter vztraja v takem življenju zgolj zato, ker sta bila njena pokojna starša srečna v tej hiši. Srečo najde šele v princu, a je po eni noči/enem plesu povsem pripravljena živeti naprej v suženjstvu, saj jo lahko spomini držijo pokonci. Še več, Pepelka ne naredi niti enega proaktivnega koraka, temveč zgolj spremlja dogajanje z “dobroto v srcu”, kar je očitno dovolj za srečni konec. Še Anastasia Steele iz Petdeset odtenkov sive je boljša vzornica. In bolj naravna. Že tako vitka Lily James se je med snemanjem namreč morala odreči trdi hrani, da je lahko preživela v korzetu pod “čudovito” modro obleko. Film pesti še kopica drugih težav. Kičasta podoba bo sicer najverjetneje pritegnila mlajše otroke, a kombinacija mehkih barvnih tonov, posnetih v čarobni uri, in skoraj realističnih podob le težko prepriča odrasle. Še težje je ohraniti zanimanje v skoraj dvourni zgodbi brez prave akcije in s pretirano uporabo pripovedovalca. Predvsem pa se je ob tako slabi igri nemogoče vživeti.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2015.

Napovednik: