Postali bomo prvaki sveta je zgodovina jugoslovanske košarke skozi zbledele razglednice.

Ocena: 3.

Režija: Darko Bajić

Igrajo: Strahinja Blažić, Miloš Biković, Aleksandar Radojičić, Marko Janketić, Leon Lučev, Sergej Trifunović, Jure Henigman

Po vzoru uspešnice Montevideo film prikaže drugi velik jugoslovanski športni uspeh, zmago na svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970 v Ljubljani, z osebnimi zgodbami ključnih posameznikov od začetka razvoja tega športa. Vizualna podoba filma spominja na stare razglednice, poštirkana, zamegljena, nekoliko razbarvana, z občasnim rahlim sepiastim tonom. A ta simbolna podoba obdobja od 1945 do 1970 gre globlje, v vsebino, saj je prikaz ljudi in okolja, v katerem živijo, stiliziran, zglajen, z (nežno) osvetlitvijo zgolj tistih elementov zgodovine, ki bi jih lahko opisali kot lepe spomine in liberalnim prilagajanjem dejstev, kjer zgodba to zahteva. S tem seveda ni nič narobe, saj je jasno, da gre za film in ne zgodovinsko knjigo – tudi nominiranci za oskarja, kot sta Igra imitacije in Teorija vsega, so krivi teh “grehov” – kljub vsemu pa je rezultat nekoliko kičast in nemalo osladen. To še posebej velja za scene s Titom, ki je komično podoben liku Eda O’Neilla iz Sodobne družine, pa tudi za prikaz prav vseh (prisrčnih!) udbovcev v filmu. Marsikoga bo zmotila tudi striktno srbska perspektiva filma, saj je videti, kot da so košarko v Jugoslaviji izumili štirje Beograjčani, čeprav so vsaj Split, Zagreb in Ljubljana že od nekdaj močni, samostojni košarkarski centri. Športni navdušenci bodo najbrž tarnali nad količino košarke, saj je film osredotočen na osebno pot štirih protagonistov, slavna košarkarska tekma je sicer solidno zastopana v zadnjem delu filma, a ne pričara presežkov. Seveda bi razvoj jugoslovanske košarke in zmago na prvenstvu lahko predstavili drugače (nenazadnje je ta tekma katalizator zapleta že v Zvenenje v glavi), saj je zgodba vsekakor dovolj zanimiva, da bi lahko še kdo poskusil.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2015.

Napovednik: