Potencialna klasika mladinskega pustolovskega filma, če bi le znali to razložiti. Ocena: 4. Mladinska ZF pustolovščina. 130 minut.

Režija: Brad Bird

Igrajo: George Clooney, Britt Robertson, Hugh Laurie, Raffey Cassidy

Dežela jutrišnjega dne: Svet onkraj je pustolovski film z znanstvenofantastično tematiko in pozitivnim sporočilom, namenjen otrokom in mladostnikom, ki ne temelji na igračkah, starih risankah ali stripih. A čeprav ponudi kup elementov, ki jih številni pogrešamo pri hollywoodskih filmih v zadnjem desetletju, je med občinstvo to prineslo več zmede kot navdušenja. Že pretirano dolg in generičen naslov filma ter neosredotočena oglaševalska kampanja, ki niti ne predstavita ciljnega občinstva filma (otroci od 6 let skupaj s starši), kaj šele da bi ju nagovorila, pokažeta, da Hollywood izvirnih filmov pač ne zna več tržiti. Poleg tega ima krizo identitete tudi sam film. Film po ozračju spominja na klasike, kot so Gooniji, E.T. – Vesoljček in novejši Super 8, a je med glavnimi junaki premalo otrok, pa čeprav najstniška Casey (Britt Robertson) in ostarel Frank (George Clooney) izžarevata pristno otroško navdušenje, poleg tega je v filmu tudi nekoliko preveč nasilja.

Zgodba najprej predstavi 11-letnega izumitelja Franka Walkerja, ki se odpravi v New York na svetovno razstavo leta 1964 s svojim raketnim nahrbtnikom, kjer spozna nenavadno deklico po imenu Atena, ki mu podari broško oziroma vstopnico v Deželo jutrišnjega dne, svet v drugi dimenziji, kjer je fantastična prihodnost že postala resnična. Nato se zgodba preusmeri na Casey, najstnico, ki živi v Cape Canaveralu in vsako noč vdre v raketno izstrelišče, kjer izkoristi svoje tehnično znanje, da pokvari gradbene stroje, ki bi jih morali razstaviti. Ko Atena tudi njej na skrivaj podari broško, se začne prava pustolovščina, ki vključuje še morilske robote, hologramskega psa, skrivnost Eifflovega stolpa, rakete, potovanje skozi dimenzije in celo paleto zabavnih referenc na klasike ZF. Film ima dobro umerjen tempo, tako da kljub dolžini ne postane dolgočasen, a bi mu vseeno koristilo, če bi bil kakšnih 20 minut krajši. Morda je dolžina posledica zgoraj omenjenega iskanja identitete, kljub temu pa režiserju uspe vse dobro zapakirati in v film vključiti eno najbolj pozitivnih sporočil o pomenu znanja, radovednosti in raziskovanja, kar smo jih videli v zadnjih letih.

Prvič objavljeno v Vikendu maja 2015.

Napovednik: