Filmska ocena: Ida in Leviatan

Je morda čas za slovo vzhodnoevropskemu bluesu? 

Ocena: 5

Ida

Ida. Poljska/Danska, 2014. Režija: Paweł Pawlikowski. Igrajo: Agata Kulesza, Agata Trzebuchowska, Dawid Ogrodnik. Drama. 80 minut.

Leviatan

Leviafan. Rusija, 2014. Režija: Andrej Zvjagincev. Igrajo: Aleksej Serebrijakov, Elena Ljadova, Vladimir Vdovičenkov, Roman Madjanov. Drama. 141 minut.

Trenutno sta na sporedu Kinodvora in Art kino mreže dva proslavljena vzhodnoevropska filma, Leviatan, dobitnik bafte in zlatega globusa ter nominiranec za oskarja, in Ida, dobitnik oskarja in cele palete evropskih filmskih nagrad. Filma sta paša za oči, čeprav sta direktorja fotografije ubrala povsem drugačna pristopa k podobi filmov – Ida je črno bel film v razmerju 4:3, ki osredotoči pozornost na junakinjo, Leviatan pa s širokim kotom razkriva širše okolje. Obe zgodbi se ukvarjata z odnosom med posameznikom in družbo, ki črpa iz pol stoletja komunizma in drugih represivnih režimov, ki sta jim bili podvrženi Poljska in Rusija. In, nenazadnje, oba imata močno in vseprisotno religiozno simboliko, saj je glavna junakinja Ide novíca, medtem ko Leviatan deloma črpa zgodbo iz Svetega pisma, iz Knjige o Jobu.

Ida je zgodba o iskanju identitete. Glavna junakinja je odrasla v sirotišnici samostana in mora pred sprejetjem zaobljube obiskati svojo edino živečo sorodnico. Teta Wanda ji pove, da so judovskega porekla in da so bili starši umorjeni med drugo svetovno vojno. Skupaj se odpravita iskati njihov grob, Ida pa prične spoznavati zunanji svet.

V Leviatanu se glavni junak Kolja upre skorumpiranemu županu, ki mu hoče zaseči dom, a se načrti ne obnesejo. Fokus filma pa ni zgolj na odnosu med Koljo in županom, ki bi zasedala simbolni vlogi, temveč režiser Zvjagincev prikaže širok nabor likov izjemno plastično, skozi pristne odnose in žive pogovore.

Skratka, Ida in Leviatan sta filma, ki se dotakneta in navdušita vsakega ljubitelja sedme umetnosti, vizualni poslastici s trdnima, močnima, pomenljivima in aktualnima zgodbama, ki nista ukalupljeni v meja svojih držav.

Hkrati sta arhetipa vzhodnoevropskega filma, s podobami temačnega neba, junakove ujetosti v okolje, navade, alkohol in nezmožnost izstopa iz vtisnjenih vzorcev, s samomorom kot resnično alternativo. Režiserja sta posnela filma o življenju, ki ga opazujeta, morda tudi živita, o železni zavesi, ki bo še dolgo ostala v psihi ljudi. To je blizu tudi slovenskemu gledalcu, ob vseh nagradah filmov, pa očitno gre za sporočilo, ki pritegne tudi širše.

Lansko leto je bilo polno temačnih filmov, a morda prihaja čas, da najdejo prostor tudi bolj optimistične zgodbe. Belgijska drama Dva dneva, ena noč je dober primer, s tematiko, ki bi težko bila bolj aktualna, prikazom globoko iskrenih čustev in zaključkom, ki gledalcu povrne zaupanje v človeštvo. Ali je preveč, če kaj podobnega pričakujemo tudi od vzhodnoevropskih filmov?

Prvič objavljeno v Vikendu.

 

Leave A Comment