Predvsem na kakšen deževen dan, se je fino udobno namestiti pred televizijo ali pa z računalnikom, tablico v naročju in pogledati film. Če naokrog skakljajo otroci, se bodo med izborom seveda znašli tudi animirani in igrani otroški filmi, morda pa boste namesto ogleda risank doma celo zavili v kino.

A se morda še spomnite risank iz otroštva? Meni so najprej na pamet padli Medvedek Uhec, Barbapapa, Bolek in Lolek , Bojan, A je to!, Liliput put, Črta. Danes je izbira bistveno večja, zato smo o tem, kako izbrati risanke in filme, kako lahko starši otroke kar najbolje popeljemo v svet filma in kdaj se prvič odpraviti v kino povprašali Petro Slatinšek, vodjo programa Filmska vzgoja in program za otroke in mlade Kinobalon v Kinodvoru, in filmskega pedagoga Roka Govednika.

Prvi koraki

Otrokovo gledanje televizije in torej tudi risank se bistveno spremeni nekje okrog leta in pol, ko se njihov besedni zaklad hitro širi, začnejo poimenovati like in se o njih pogovarjati s starši. V svet risank jih popeljemo prav starši, zato se je dobro zavedati, da tudi risanke vplivajo na otrokov razvoj in dojemanje sveta, in da je pomembno, da izbiramo vsebino, ki je primerna za otrokovo starost. Petra Slatinšek iz Kinobalona svetuje staršem, naj izberejo vsebino, ki je otroku pri določeni starosti razumljiva, torej tudi domača in se z njo zlahka poistoveti. Obravnava pa naj teme, ki otroka pri določeni starosti zanimajo. Podobno svetuje tudi filmski pedagog Rok Govednik, ki še dodaja, da mora film otrokom ponuditi neko novo izkušnjo, novo spoznanje.

Pri izbiri vsebine se je dobro držati priporočil strokovnjakov, saj odrasli včasih spregledamo kakšno zadevo, ki pa je za mlajše otroke hitro prezahtevna, jih pretrese ali prestraši. Večina risank, ki pride k nam v kino, je po mnenju Petre Slatinšek dejansko preagresivnih, s čimer ne misli samo pripovedi, ampak so lahko tudi preglasne, dejanja preveč impulzivna, dogajanje prehitro. Otroci hitro verjamejo vsemu, kar vidijo, zato se je o dogajanju treba pogovarjati in vsebino izbirati s posluhom za njihove potrebe in zmožnosti. Slatinškova tako za prvi ogled priporoča krajše risanke, s preprosto zgodbo, malo ali nič dialogi, kakovostno likovno podobo in glasbo. Tudi Govednik podobno priporoča animirane filme, ki niso prezahtevni v podajanju zgodbe in enostavni tudi v izraznih sredstvih. In poudari naj gre seveda za takšne, ki nimajo dialogov ali pa ne kakršnegakoli besedila (razen, če je namen učenje črk).

Vloga staršev

Psihologinja in urednica otroških in mladinskih oddaj na RTV SLO Martina Peštaj je v priročniku Branje za znanje in branje za zabavo zapisala, da imajo kakovostne risanke vsaj tri osnovne elemente, ki otroke pritegnejo:

• so zabavne in otrokom ponudijo smešne besede, nepričakovane preobrate in nezgode,
• so napete in med drugim vnašajo v zgodbo spopade med dobrim in zlim in
  imajo prepričljive pozitivne junake, s katerimi se otroci lahko poistovetijo.

Peštajeva še dodaja, da je pri nas ključnega pomena tudi dobra sinhronizacija, saj je za otroke pomembno, da junake razumejo, da junaki govorijo počasi, razločno in jezikovno pravilno.

Primerne risanke vzpodbujajo otrokov razvoj in tukaj pomembno vlogo odigramo starši, ki otroke tudi naučimo razlikovati med kakovostno in nekakovostno vsebino. Slatinškova izpostavlja, da je dobro vedeti, komu lahko pri izbiri vsebine zaupamo, da nam bo ponudil najprimernejšo, ki je na voljo ta hip. O tem kje poiskati podatke o primernosti vsebine smo na Tehniku že pisali, Slatinškova pa poudarja še, da lahko te informacije najdemo tudi v Kinodvoru, kjer ponujajo vrsto vsebin, ki pomagajo pri odločitvi: gradiva za učitelje in starše, knjižice za otroke, vsakoletni izbor priporočenih DVD-jev za Mestno knjižnico Ljubljana, izdajajo tudi Katalog izbranih filmov za izobraževalne ustanove, ipd.

V svet risank in filmov otroke popeljemo starši, zato se z njimi o tem pogovarjajmo in poskušajmo preprečiti naključno gledanje neprimernih vsebin.

Kdaj prvič v kino?

Pri treh oziroma štirih letih so otroci že sposobni spremljati nekoliko kompleksnejšo zgodbo, pa tudi pred zaslonom lahko sedijo nekoliko dlje. Obisk kina je za otroke intenzivna izkušnja, saj jih lahko hitro prestraši temen prostor ali glasnost filma, zato je dobro vedeti, kako se otrok odziva na to. A kot pravi Slatinškova, je intenzivno doživetje filma v kinu, ob pravi izbiri filma, njegova glavna prednost. In dodaja, da pri tem velja upoštevati, da je v kinu vse večje in glasnejše kot doma, zato je pomembno tudi to, da se vnaprej seznanimo s filmom in odločimo, če je primeren za našega otroka ali ne. V Kinodvoru staršem pomagajo tako, da filmu dodajo predvideno starost, zato za ogled prvega filma Slatinškova priporoča tiste, ki jih v Kinodvoru ocenijo s starostjo 3+: kratki lutkovni animirani filmi Pika in Packa, ter Pika in Packa packata, igrano-animirani filmi o Gašperju in Petri, raznoliki animirani filmi v programu Slon na festivalu Animateka (program Družinski Slon).

Za obisk kina je dobro izbrati tudi tisti del dneva, ko se otroci najbolje počutijo, če seveda imamo to možnost. Nekateri otroci se bolje počutijo dopoldne, drugi popoldne, ko se naspijo, vsekakor pa pojdite v kino, ko bo otrok dobro razpoložen in ne na njegov slab dan, poskrbite pa tudi, da ob obisku ne bo lačen. Slatinškova poudarja, da so predšolski otroci zelo različni in da moramo svojega otroka poznati in glede na dolžino filma oceniti, ali bo lahko film spremljal ali ne, saj imajo nekateri koncentracijo za celovečerni film že pri dobrih treh letih, nekateri še do petega leta težko sedijo uro in pol.

Govednik za prvi ogled priporoča animirane filme in pravi, da otroke peljimo v kino, ko so pripravljeni, kar je pa lahko pri nekaterih pri treh letih, pri nekaterih pa pri petih ali celo kasneje, vsekakor pa je otroke v avdio-vizualni svet treba v začetkih vpeljati postopoma in ne brez spremstva.

Če bo prvi obisk v Kinodvoru ali katerem od kinov v Art kinu mreži, potem vam glede oglasov in napovednikov ni treba skrbeti. Ob obisku komercialnih kinotov, pa se ob nakupu vstopnic pozanimajte o dolžini tega segmenta in ga preskočite, saj pogosto vrtijo tudi vsebino, ki ni primerna. Verjetno ste že marsičesa navajeni, tako da vas ne bo presenetilo, če bo treba z otrokom zapustiti dvorano. Včasih pomaga že kratek odmor pa potem nazaj, preverjeno deluje pri lutkovnih predstavah:) V glavnem, ne boste prvi in verjetno tudi ne edini, ki bo z otrokom zapustil kinodvorano.

Priporočila

Slatinškova poudarja, da je pomembno, da dajemo otroku širino. Če je v vsakdanjem življenju deležen določenih risank, mu takrat, ko imamo možnost izbirati mi, ponudimo drugačne, še ne videne vsebine, tako priporoča filmske klasike, kot je Rdeči balon (Albert Lamorisse), Čarovnik iz Oza (Viktor Fleming), filme Charlieja Chaplina, Busterja Keatona, slovenske filme, kot je Kekec, ipd.

Otroci naj ne zamudijo filmov, ki so “bolj resnični”, kot radi imenujejo otroci te, ki predstavljajo življenja in razne dogodke, ki jih lahko gledalci primerjajo s svojimi, pravi Govednik. Lahko pa gre za filme, o kulturi, ljudeh in družbi, ki so povsem drugačni od tega, kar otroci poznajo do tedaj.

Med slovenskimi avtorji animiranih filmov Govednik izpostavlja Špelo Čadež, Dušana Kastelica, Koljo Saksido, Grego Mastnaka, Leona Vidmarja, Zarjo Menart in Timona Lederja ter poudarja, da delajo filme tako za otroke kot tudi za odrasle, Slatinškova pa priporoča tudi Cipercoper in prijatelji.

Prvič objavljeno na Tehniku septembra 2015.