Priklicano zlo 2: Kaj pa, če je vse res? Ne skrbite, ni.

Filmi po resničnih dogodkih so običajno zlagani ali pa vsaj skrajno prirejeni za potrebe boljše zgodbe in privlačnih likov. To še posebej velja za grozljivke.

Film Amadeus v režiji Miloša Formana in po scenariju nedavno preminulega Petra Schafferja je mojstrovina filmske umetnosti, z biografskega stališča pa je bližje pravljici in bi ustvarjalcem prinesel kup tožb zaradi klevetanja, če bi bil kateri od protagonistov še živ. To velja predvsem za Antonia Salierija, ki je v filmu prikazan kot zavistni spletkar, v resnici pa sta bila z Mozartom dobra kolega.

A posvetimo se grozljivkam, ki se pogosto bahajo z nadnapisom: »Po resničnih dogodkih« oziroma kot v primeru Priklicanega zla 2: »Naslednja resnična zgodba iz dosjejev Eda in Lorraine Warren«. Warrenova sta bila slavna preiskovalca nadnaravnih pojavov, zaslovela pa sta z zloglasnim primerom Amityville. Tam naj bi sveže preseljeno družino Lutzovih strašili duhovi umorjenih izpred leta dni. No, v resnici sta Lutzova imela težave z alkoholom in drogami ter plačevanjem računov, nakar sta se s prijatelji spomnila potegavščine s strašenjem, da bi nekaj zaslužila. To se jima je tudi obrestovalo, Warrenova pa sta pri tem pomagala.

Še več o realizmu filma pove nedavni intervju z režiserjem in soscenaristom Jamesom Wanom, kjer je kot glavno inspiracijo navedel film Prilagajanje, natančneje pa prepletanje avtorjeve realnosti in travm pri kreativnem procesu z realnostjo zgodbe, tako da ni mogoče vedeti, kaj je resnično in kaj fikcija. No, v kolikor bi zgodbi o obsedenosti 11-letne deklice sploh lahko rekli kaj drugega kot fikcija, saj so številni opazovalci potrdili, da naj bi bilo vse skupaj šala, grozljiv glas majhne deklice pa je bil posledica stanja njenih glasilk.

Napovednik:

Leave A Comment