Stockholmski sindrom na krovu zvezdne križarke. Ocena: 2. ZF romanca. 116 minut.

Režija: Morten Tyldum

Igrajo: Jennifer Lawrence, Chris Pratt, Michael Sheen

Potniki se trudi biti resen ZF, znanost in spektakel torej, hkrati pa skuša začiniti prikaz osamljenosti vesolja z dobro staromodno romanco. Staromodno v duhu priljubljenih romantičnih komedij, kjer so podlage za ljubezen zalezovanje in laganje (npr. Nori na Mary, Neskončen dan, Roksana), ugrabitev (Sedem nevest za sedem bratov) in celo posilstvo (Čez krov). In čas je, da se pogovorimo o posilstvu v romantičnih filmih. V Potnikih se glavni junak, ki ga igra prikupni Chris Pratt, ponesreči zbudi iz hibernacije na medzvezdnem letu 90 let prezgodaj. Po enem letu si obudi partnerko v podobi Jennifer Lawrence, jo prepriča, da se je prebudila zaradi napake v sistemu, in zapelje, ker je prebral vse o njej. Torej jo zalezuje, ugrabi in s tem obsodi na smrt (oz. življenje z njim) ter zmanipulira v posteljo. Čez krov z Goldie Hawn in Kurtom Russlom ima bežno podoben zaplet, a v Potnikih se ta problem ugrabitev vsaj izpostavi kot (začasen) problem, saj se na koncu ona vseeno zaljubi vanj (ko ji dokaže, da se je pripravljen žrtvovati za druge). Za romantike je to morda videti kot prava ljubezen, a psihologi bi se vseeno prej odločili za diagnozo stockholmskega sindroma, čustvene navezanosti, ki jo žrtev ugrabitve začuti do ugrabitelja. In tudi karizma igralcev in režiserjeva skandinavska estetika prikaza vesolja ne moreta izbrisati grenkega priokusa še ene zgodbe, ki skuša zalezovanje, ugrabitev in posilstvo postaviti za osnovo romance.

Prvič objavljeno v Vikendu januarja 2017.