Poetično razumevanje moškosti in ljubezni. Ocena: 5. Drama. 111 minut.

Režija: Barry Jenkins

Igrajo: Mahershala Ali, Shariff Earp, Duan Sanderson

Dobitnik oskarja za najboljši film je bil deležen nenehnih pohval,  dokler je kazalo, da bo nagrado odnesla Dežela La La, a že nekaj dni po kronanju za najboljši film je padel v nemilost tistih, ki so si ga šele takrat ogledali in najbrž pričakovali (pre)več. Gre za preprost, skorajda minimalističen film, podan v treh dejanjih za tri življenjska obdobja glavnega junaka, ki dogajanje in občutke junakov bolj poda skozi vizualno in zvočno podobo kot skozi dialoge. Osnovni fokus filma je na upodobitvi, razumevanju in izkazovanju moškosti, pri čemer je mogoče najti zanimive vzporednice s prav tako oskarjevskim Manchester by the Sea, pa čeprav so liki in njihove usode docela drugačni. V manjši meri so to tematiko obdelali tudi drugi oskarjevski nominiranci (Ograje, Greben rešenih in Za vsako ceno), medtem ko se Skriti faktorji in Prihod osredotočita na to, kako ženske rešujejo težave na povsem drugačen način. Mesečina osvetli to tematiko skozi nestereotipne junake, za začetek z dilerjem Juanom, ki prevzame skrb za glavnega junaka Chirona, desetletnika, ki ga mati zapostavlja, ker je zasvojena z mamili (ki jih dobavlja Juan). Čeprav je zgodba postavljena v geto, je edino prikazano nasilje medvrstniško, saj v ospredju ni sovraštvo, temveč ljubezen in težavne poti, ki vodijo do nje. In morda je prav ta dihotomija s karierističnim pragmatizmom Dežele La La tisto, kar je premaknilo jeziček oskarjevske tehtnice in nam dalo presenetljivega zmagovalca.

Prvič objavljeno v Vikendu marca 2017.