Film Rudar, naš letošnji kandidat za izbor za tujejezičnega oskarja, ki je trenutno v kino, povleče vzporednico med povojnimi grobišči v Sloveniji in genocidom v Srebrenici. O filmu in njegovem zgodovinskem ozadju smo se pogovorili s scenaristko in režiserko Hanno A. W. Slak, dobitnico vesne za režijo na nedavnem Festivalu slovenskega filma.

Kakšna je bila vaša reakcija, ko ste izvedeli za najdbo povojnega grobišča v Hudi jami?

Takrat sem ravno bila z družino v New Yorku in me je zelo pretreslo, ampak nikakor nisem hotela, da bi to postala moja zgodba. Zame je to bilo, kot da bi se izkazalo, da na mojem vrtu, kjer gojim rože in zelenjavo in kjer se igrajo moji otroci, leži truplo umorjenega človeka in da so morda sosedi celo vedeli za to, pa niso nič rekli. Moja prva reakcija je tako bila, da vse skupaj potisnem v podzavest in se ne ukvarjam s tem.

Mislim, da se je tako odzvala vsa država in da je prav zaradi tega tudi potreba po nastanku tega filma. Kaj pa vas je potem prepričalo v to, da ste ga posneli?

Prepričala me je zgodba Mehmedalije Alića in ugotovitev, da bi bila popolna krivica, če bi ga pustili samega. Zato sem se tudi sama soočila s to zgodbo. Ko sem prebrala njegovo pričevanje in začela delati z njim, mi je postalo jasno, da to moram narediti, saj je on v to temno zgodbo vnesel svetlobo in ponudil možnost katarze. On je naša rešilna bilka. Ne glede na to, kako globoko se je spuščal v srce teme, je vedno deloval iz humanizma in vere v ljudi. To je bilo tisto, kar me je navdihnilo. Hkrati pa sem čutila jezo zaradi krivice, ki se je dogajala njemu in družini.

V filmu je scena, ko se takoj po razkritju grobišča pri družini pojavi uradnica, ki jim prikrito grozi z odvzemom državljanstva …

Alićeve so oplazili trije najbolj grozljivi zgodovinski dogodki našega prostora in časa. Srebrenica, od koder prihaja Mehmedalija, bili so sedem let izbrisani, potem pa še izkopavanje Hude jame.

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete na spletni strani delo.si.

Napovednik za film Rudar: