Fringe (Mejne znanosti) je nova teve serija na Foxu, ki bi jo bilo najlažje primerjati z Dosjeji X. To bi sicer bila precej nehvaležna primerjava, saj ponovni ogledi Dosjejev X (in sploh letošnje filmsko spakedralo) niso ravno nek faktor, ki bi koga prepričal k ogledu. A med serijama vseeno obstaja nekaj skupnih točk – glavna junakinja Olivia Dunham je, prav tako kot Mulder in Scullyjeva agentka FBI, ki raziskuje nenavadne primere. Svoje delo opravlja pod okriljem ministrstva za domovinsko varnost pod agentom Broylesom, skupaj z (norim) znanstvenikom Walterjem Bishopom, ki je zadnjih dvajset let preživel v norišnici in njegovim sinom Petrom, ki je sicer na begu pred mafijo. Kritiki in navdušenci so ekipo poimenovali kar “Scoobyjeva druščina”, saj so liki ravno tako različni kot v pasji risanki in pogosto prav tako naivni.
A Fringe se tudi precej razlikuje od Dosjejev X. Za začetek imajo znatno višji proračun, ki avtorjem omogoča pripraviti vizualno zelo spodobno podobo, poleg tega pa so scenariji znatno boljši, čeprav pogosto združujejo preveč raznolike elemente – denimo odličen triler z butasto komedijo. Za slednje pogosto poskrbi Walter Bishop s svojimi zblojenimi komentarji, nepoznavanjem sodobnega sveta in zmedenim pogledom na resničnost po 20 letih elektrošokov in zdravil.

Primeri, ki jih v Fringu raziskujejo so precej raznoliki, a nekako vsi povezani s t.i. vzorcem. To je serija nenavadnih nesreč in zločinov, za katere sumijo, da naj bi dejansko bili eksperimenti na globalnem nivoju. Zanimivo je, da so vsi primeri povezani z eksperimenti, ki jih je Walter izvajal v sedemdesetih, ko je delal na Harvardu. S skoraj vsemi primeri je tesno povezana tudi korporacija Massive Dynamic (hm, to zagotovo NE cilja na proizvajalca orožja General Dynamics, med drugim tudi delnega lastnika ravenske Sistemske tehnike), katere lastnik je Walterjev nekdanji partner William Bell, a jo predstavlja direktorica Nina Sharp, ponosna lastnica robotske roke.
In s kakšnimi mejnimi znanostmi se Fringe ukvarja? Pravzaprav imajo očitno namen obdelati celoten spekter: teleportacija, časovno potovanje, premikanje skozi trdno snov, povezovanje umov dveh ljudi, genska manipulacija, kloniranje, grozljive nalezljive bolezni, ultra-pospešeno staranje (od rojstva do smrti v 45 minutah) in tako naprej. Znanstvene razlage so običajno precej privlečene za lase in zaradi Walterja tudi precej (preveč?) humoristične. Vseeno so zgodbe praviloma dovolj zanimivo podane, da je mogoče te napake tudi spregledati.

Seveda ni naključje, da je Fringe uspešna serija, saj je med avtorji J.J. Abrams, znan po projektih kot so Skrivnostni otok (Lost), Alias, januarska grozljivka Cloverfield in prihajajoče nadaljevanje Zvezdnih stez, čeprav imata glavna avtorja Roberto Orci in Alex Kurtzman tudi nekaj bolj butastih naslovov v svoji filmografiji, denimo Herkula, Kseno – bojevniško princeso in Transformerje.

V glavnih vlogah so večinoma dokaj sveži obrazi, pri čemer je edina šibka točka Anna Torv v vlogi agentke Dunhamove. Sicer je daleč od tega, da bi bila obupna igralka in je hkrati znatno lepša od denimo Scullyjeve, vendar pa ima večino časa povsem kisel izraz na obrazu, ki je sicer del vloge, ampak vsekakor pretirava. Walterja igra John Noble, ki smo ga videli v zelo stranski vlogi v Gospodarju prstanov, njegovega sina Petra pa Joshua Jackson, Pacey iz Simpatij. V vlogi agenta Broylesa srečamo Lanca Reddicka, ki ga je mogoče občasno zaslediti v skoraj vsaki teve kriminalni seriji (CSI, Zakon in red, Numb3rs), Nina Sharp iz Massive Dynamics pa je Blair Brown, ki smo jo videli v Dogvillu.

Na naših ekranih bomo Fringe lahko najverjetneje spremljali naslednje leto, trenutno pa si je prvih 10 delov mogoče ogledati na Hulu.com (če uporabljate proxy) ali pa preko kakšnega torrenta, oziroma mule.