Liffe ali kateri koli drugi slovenski filmski festival se nikoli ne bo kosal s Cannesom, Berlinom, Torontom ali Sundancem. Ti festivali prvega razreda so namenjeni svetovnim premieram in zvezdnikom, filmi na njih pa v glavnem kritikom, filmarjem in v primeru Karlovyh Vary tudi študentom. Festivali, kot je Liffe, pa so namenjeni vsem, predvsem pa dobrih filmov željnemu občinstvu. In festival vsako leto znova dokaže, da ne manjka ne dobrih filmov, niti občinstva.

Trend #1: Velikost je pomembna

Osrednja tema letošnjega Liffa so filmi, ki jih je treba videti na velikem platnu. Če je lanski Liffe predstavljal spoznanje, da je filmski trak medij zgodovine, saj so bili prvič vsi festivalski filmi digitalni, pa je letošnja sekcija Retrospektive posvečena filmom, ki jih je treba videti na velikem platnu in bo skoraj v celoti predvajana s klasičnega 35-mm filmskega traku, pa tudi preostanek programa je poln filmov za doživetje v kinu.

Trend #2 Ampak v mejah normale

Zadnja leta vse več filmov presega dolžino dveh ur. To še posebej velja za blockbusterje, imuni pa niso niti festivalski filmi. Na Liffu si bo tako moč ogledati enega izmed rekorderjev, kar 338-minutni (tj. več kot 5 ur in pol) filipinski film Odmevi preteklosti. Njegov režiser Lav Diaz, ki je bil pred leti tudi gost Kino Otoka, je znan po filmih izjemnih dolžin, kakor tudi po kritiziranju filmskih prikazovalcev, ki ne želijo predvajati njegovih filmov. Razlog je bržkone v tem, da ne bi pritegnili prav veliko gledalcev, saj imajo ti službe/šolo/družino/prijatelje, vsebine takih dolžin pa si raje ogledajo v več intervalih na domačem televizorju in jih imenujejo nadaljevanke. Ko smo že pri teh, ena je tudi v programu Liffe, kriminalka Mali Quiquin, francoskega režiserja Bruna Dumonta. Odmevne nadaljevanke, kot je denimo HBO-jev Goreči grm, se občasno pojavijo na filmskih festivalih, ob vse višji kakovosti televizijske produkcije pa morda ne bi bilo narobe, če bi si jih lahko ob posebnih priložnostih (npr. prvi in zadnji deli sezone) ogledali tudi v kinu (Igra prestolov, Oglaševalci, Sherlock). Sicer pa Mali Quinquin s 197 minutami niti pretirano ne izstopa, saj je na programu Liffa več filmov z dolžino okrog treh ur.

Trend #3: Zvok in slika

Poleg velikosti (in veličine) filmskega platna je pri ogledu filmov v dnevni sobi zelo težko pričarati enako mogočno zvočno izkušnjo. To še posebej velja za filme, kot je denimo Ritem norosti (zmagovalec festivala Sundance), kjer je bobnanje pomemben del filma, kakor tudi pri dokumentarcu 20.000 dni na Zemlji, ki prikazuje glasbenika Nicka Cava. Ne gre pa spregledati tudi pomena (odsotnosti) zvoka pri tišjih filmih, denimo lirični indijski romanci Brezpogojna ljubezen ali pa dokumentarcu Joshue Oppenheimerja Pogled tišine, ki se po lanskem Teatru ubijanja vrača k temi indonezijskega genocida, vendar to pot predstavi pogled na žrtve.

Trend #4: Ne na festivalu

V tiskanih, spletnih in družabnih medijih hitro najdete tono seznamov top X filmov, ki jih morate videti na Liffu. Vsak filmofil ima svoje preference, poleg tega slepo izbiranje pogosto prinese najboljša filmska doživetja, zato vam v Vikendu raje predstavljamo filme, ki jih je na Liffu bolje preskočiti. Večina sekcije Predpremiere bo kmalu na kino sporedu, prav tako nekateri filmi iz sekcij Kralji in kraljice in Panorame. Ena od težav slovenske filmske distribucije je prav v tem, da “resni” filmi v kina ne pritegnejo dovolj ljudi, pa čeprav so pred tem na Liffu razprodani. Posledica je upad števila kakovostnih filmov na rednem sporedu, s tem pa tudi odraslega občinstva. Čas je, da se to spremeni, zato vas prosimo, da si naslednje filme ogledate v kinu, ne pa nujno na Liffu.

1. Birdman, režija: Alejandro González Iñárritu
2. 20.000 dni na Zemlji, režija: Iain Forsyth in Jane Pollard
3. G. Turner, režija: Mike Leigh
4. Pogled tišine, režija: Joshuna Oppenheimer
5. Gozdovi so še vedno zeleni, režija: Marko Nabršnik

Prvič objavljeno v Vikendu novembra 2014.

No, če vas vseeno zanima seznam filmov po mojem izboru, pa ga lahko najdete tukaj (MMC RTV Slovenija).