Film Skrito (Caché) je utrdil sloves avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja kot enega najboljših – in najbolj okrutnih – preučevalcev temnih strani človeške duše in družbe. Spodnji zapis je nastal ob predpremieri filma na Liffu. To je moja prva ocena Hanekejevega filma, kasneje sem pisal še o Ljubezni.

Film priznanega avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja, ki se je pri nas že predstavil z večkrat nagrajeno Učiteljico klavirja (posneto po lani z Nobelovo nagrado okronanem romanu Elfride Jelinek). Tudi njegov najnovejši film je že pobral celo paleto nagrad v Cannesu (za režijo in nagradi ekumenske žirije ter FIPRESCI) in je nominiran v sedmih kategorijah za evropske filmske nagrade, ki bodo podeljene čez par tednov.

Osnovna zasnova filma nakazuje na triler in sprva celo nekoliko spominja na začetek Izgubljene ceste (Lost Highway, 1997) Davida Lyncha. Navidezno srečna družina Laurent prične dobivati videokasete s posnetki zunanjosti njihove hiše, ki jih kmalu spremljajo tudi grozljive otroške risbe polne krvi. Mož in oče Georges (zmeraj izvrsten Daniel Auteuil) sluti nevarnost, a prave vzroke za video posnetke začne ugotavljati šele, ko se na enem pojavi posnetek njegove rojstne hiše. Videokasete so neločljivo povezane z Georgesovim otroštvom in njegovimi dejanji pri šestih letih. A teh dejanj se noče niti sam spomniti, nikogar poslušati, kaj šele komu priznati kaj je storil. In prav ta njegova aroganca je tisto kar prične odtujevati njegovo že tako neljubečo družino, hkrati pa tudi prikrajša gledalca za nekatere ključne odgovore.

Na celotno zgodbo je mogoče gledati na več nivojih, nenazadnje tudi na sociološkem, pri čemer Georges predstavlja zahodno družbo in njeno ignoranco do problemov, ki jih je povzročila v svoji zgodovini ter jih sedaj skuša »reševati« z grožnjami, besom in valjenjem krivde na druge, ne da bi sploh uspela slišati kakšen vzrok ali pa možno rešitev.

Kamera, montaža in glasba so, kot je za Hanekeja značilno, več kot izjemne, čeprav vseeno ne uspejo dovolj poživiti precej počasnega tempa zgodbe. Tako se dve uri filma ne zdita nič manj kot dve celi, polni, dolgi uri, čeprav se je mogoče osredotočati na izvrstno igro Daniela Auteuilija in še boljše Juliette Binoche (Čokolada, Angleški pacient, Tri barve) ter prej omenjene veščine Hanekeja in njegovih sodelavcev.

Napovednik

Prvič objavljeno v Večeru novembra 2005.